To kar vsak izmed nas je, je zelo povezano s tem, kar so nas učili naši predniki. V sociologiji bi temu rekli primarna socializacija. Predstavljajte si, da bi vas starši vse življenje učili, da ljudje po svetu hodimo po eni nogi; druga pa je namenjena temu, da binglja zraven nas. Vso svojo zgodnjo mladost bi preživeli v prepričanju, da je normalno, da ljudje skakljamo po svetu po eni nogi. Vse bi bilo lepo in prav do trenutka, ko bi se odpravili v svet. Na široko bi odprli vrata svojega doma in »zaskakljali« med ljudi. V tistem trenutku bi ugotovili, da so ostali ljudje drugačni. Nihče izmed njih ne skače po eni nogi in naenkrat bi nas postalo sram. Kmalu bi tudi drugi opazili, da je z nami nekaj narobe in bi silili v nas z neumnimi vprašanji; saj je vendar, za nas, vse tako kot mora biti. Najprej bi zamahnili z roko in si rekli, da v tem svetu pa res ni več nobenega, ki bi bil normalen in odskakljali naprej, toda čez čas bi začeli opazovati druge, kako z lahkoto premagujejo velike razdalje in lahko bolj sproščeni med hojo opazujejo okolico. Začeli bi razmišljati o tem, kako bi bilo lažje, če bi tudi mi uporabljali to drugo nogo? Vprašanje, ki si ga doma nikoli nismo zastavili.
Očetovska rana
V psihoterapevtskem jeziku z izrazom očetovska rana označujemo ranjenost moške in ženske psihe, ki je nastala v odnosu z očetom. Nastala je lahko kot posledica fizične ali psihične zlorabe v otroštvu, še številčnejši pa so primeri, ko posamezniki niso utrpeli zlorabe, vendar kljub temu nosijo globoke rane, ki so posledica fizične ali čustvene odsotnosti očeta v času njihovega odraščanja. Posledice te odsotnosti pa so občutki strahu, negotovosti in praznine, zaradi katerih trpijo moški in ženske vseh starosti.
Zaradi očetovske rane še posebej trpijo moški, saj je stik z očetom ključen za izgradnjo moške identitete.
Žalovanje po spontanem splavu
Preminil si,
ko si bil še tako majhen,
da nisi imel rok,
s katerimi bi se branil,
ne nog,
ki bi utekle smrti,
ne ust,
ki bi kričala in rotila.
(Neža Maurer)
Človekovo življenje se začne z oploditvijo, z združitvijo ženske in moške spolne celice. Trenutek se imenuje spočetje.
Najin ples
Ples je umetnost. Je izražanje in zabava. Za nekoga, ki ples vzame zares, je to lahko način življenja. Plesalec preko plesa izraža svoje notranje občutke in deli svoj svet navzven. V vsakem gibu lahko prepoznamo čustvo – telo govori o neki zgodbi in doživljanju plesalca. Kar se dogaja v duši nekoga, se izrazi skozi njegov um in navzven preko govorice telesa. Gledalec lahko brez besed ve, kaj plesalec želi sporočiti: morda je to sreča, veselje, smisel, samota, lepota, strah, skrivnost, hrepenenje, živost, bolečina…
Kaj bi rekli, če bi vam najstniška hčerka povedala, da je noseča?
Kje so očetje?
Otroci, ki nimajo možnosti odraščati v biološki družini
Otroci nas vabijo v prerojenje.
Vsak dan neslišno ponavljajo,
da ni nikoli prepozno za srečanje
in da čas za ljubezen še ni minil.
(Alenka Rebula)
Vsakdo potrebuje družino, kjer odkriva samega sebe in kjer ima varno mesto za doživljanje svoje resničnosti. Otroci v rejništvu, prav tako tudi otroci, ki so bili posvojeni ali med tednom preživljajo dneve v institucionalni oskrbi, pa so svojo prvo družino na nek način izgubili, se od nje oddaljili in ta specifika nalaga tako državi, kot tudi strokovni javnosti veliko odgovornost.