Vsak od nas se v življenju srečuje z izgubami, za katerimi žaluje. Te izgube so lahko zelo različne: izguba službe, položaja, ločitev, izguba prijateljstva, upokojitev, izguba domače živali, kronična bolezen, izguba lastnine, nezmožnost imeti otroke, rojstvo prizadetega otroka, odhod otrok od doma in še vrsta drugih. Čeprav lahko vse te izgube posameznika globoko prizadenejo, pa je gotovo smrt bližnje osebe tista, ki za posameznika in tudi za njegovo družino pomeni najtežjo izgubo.

Vse izgube zahtevajo žalovanje. To je povsem naraven odziv na izgubo in je proces, v katerem se žalujoči sooča z bolečimi čutenji, jih »predeluje« in se na izgubo prilagaja.

Intenzivna stanja tesnobe lahko dejansko spremenijo naše zavestno zavedanje in v nas prebudijo občutja nebogljenosti in nemoči. Kadar ne zmoremo takšnega stanja pomiriti, mu dati besede in pomena, lahko napetost postane neznosna. Počutimo se ujeti in nesvobodne ter si želimo samo še odklop od tega norega sveta. Norega sveta, ki je v nas samih ali morda od vsega kar nas obdaja ali pa kar kombinacije obojega? Zgodi se, da se ujamemo v lastno zanko, kjer se čutenja umaknejo v našo notranjost, kar imenujemo disociacija.

Danes ima že vsak večji nakupovalni center otroški kotiček, saj so dobra marketinška strategija. Starši lahko breskrbno nakupujejo brez otrok in tako nakupijo več, ker otroci ponavadi v nakupovalnih centrih postanejo prej ali slej nemirni, jim je dolgočas in tako so starši primorani hitro zaključiti z nakupovanjem. V otroškem kotičku sem delala dve leti in tako spoznala lepe in manj lepe plati teh prostorov, predvsem iz stališča otrok.

Otroški kotički ponujajo staršem brezskrbno nakupovanje, otrokom pa različne dejavnosti in igre, ki lahko polepšajo sicer dolgočasen obisk trgovine. To je predvsem sproščenost in igrivost otrok, ki so kjub temu, da niso poznali drugih otrok, pristopili drug k drugemu in se skupaj igrali. Nekateri so seveda rabili malo več časa kot drugi.