Šrcd

        

Vpliv medsebojnih odnosov na naše življenje

Medsebojni odnosi nas zaznamujejo bolj, kot si mislimo, bistveno vplivajo na naše oblikovanje, na to, kar smo.

Dojenček je odvisen od svoje mame, saj brez nje ne more preživeti. Mama je na začetku življenja ves njegov svet: ona je tista, ki občuti njegov strah, lakoto, žejo in mu te potrebe zadovoljuje. Majhen otročiček izraža svoja čustva, mama pa mu jih pomaga predelovati na način, da ga ne ogrožajo in postanejo zanj sprejemljiva. Ko se ustraši, ga stisne k sebi in mu razloži, da se je le ustrašil velikega psa, da to ni nič hudega; ko je žalosten, ga potolaži … Če otrok ob starših zaradi različnih razlogov ne zmore izražati čustev, to zanj ni dobra popotnica, saj je doživljanje in izražanje čustev potreba vsakega človeka. To, da »fantov ne sme biti strah, da ne smejo jokati«, pomeni, da je prepovedano izražati strah ali da ne smejo izražati žalosti. To pripelje do tega, da kasneje moški pogosto v sebi tlačijo čustva, ki bi jih morali izražati in se na tak način sproščati. Tudi sam sem bil deležen take vzgoje in na žalost sem na tak način vzgajal tudi svojega sina. Z današnjim znanjem bi postopal drugače.

Preberite več

Kako shajati z mladostniki?

Je mladostništvo res obdobje, ki je že samo po sebi za starše na meji sprejemljive zahtevnosti, ki je le stežka ukrotljivo ali pa tako zdolgočaseno, da mladostnika sploh ne opazimo več? Je res samo po sebi umevno, da je to obdobje problematično, in da starši nimamo kaj dosti narediti vse dokler ne zavohamo vonja po pokajeni travi ali po »le treh« popitih pirih?
Kako to, da se starši ne morejo bolj vživeti v mladostnika, v njegovo stisko? Saj gre za obdobje, ko je otrok še posebej na prepihu. Zaznamovano je z mnogimi razvojnimi značilnostmi: hormonske in telesne spremembe, spolna zrelost, razburkano čustveno doživljanje, zagotavljanje mesta med vrstniki, osamosvajanje od staršev ... , ki so naravne, pa vendar ga spravljajo v stisko. Vendar zato še ni problematičen!

Preberite več

Golota v družini

Golota med domačimi stenami je vsekakor naravna, dokler je živeta na iskren, sproščen in predvsem zelo spoštljiv način. Vendar otroke lahko golota odraslih obremeni, če z njo izražajo kaj drugega kot del družinskega vsakdana (preoblačenje v istem prostoru na primeren, nevsiljiv način). Sploh do tretjega leta, otroci goloto dojemajo kot povsem naravno, saj so prek nje tudi konkretno povezani prek dojenja in tesnega telesnega kontakta. Kmalu po tem pa dozorijo do te mere, da postanejo na to pozorni, golota in spolni organi jih začnejo zanimati, fantki in punčke se primerjajo med sabo in raziskujejo. To je del naravnega razvoja. Vendar pa otroci o tem razmišljajo in goloto doživljajo z otroškimi očmi, otroško dojemljivostjo, radovednostjo in čustvi, ki so s tem povezani. Premočni dražljaji na to temo jih obremenijo in lahko se zgodi, da se potem s to temo ukvarjajo več kot je razvojno potrebno in zdravo.

Preberite več

Trema in sramežljivost pri otroku

Vsakdo od nas se je že kdaj znašel v situaciji, ko bi se najraje vdrl v tla. Ko je imel občutek, da ga vsi gledajo, ko ni vedel, kam bi dal roke, kako bi pogledal, in kako bi se postavil, ko se mu je tresel glas … Z eno besedo: trema. Ta se pojavi, ko smo v novi situaciji, kjer želimo biti uspešni, a ne vemo, kako se bo vse skupaj odvijalo. Takrat se v nas pojavi strah in sram, ljudje pa ju na različne načine kažemo in tudi obvladujemo.Skozi takšne situacije in procese smo šli vsi. Eni pogosteje, drugi bolj redko, včasih na bolj blag, drugič na težji način.

Preberite več

Sprejmi me takšnega, kot sem

V terapiji pogosto srečujemo pare, ki pridejo s pritožbo, da partner dela nekaj narobe in želijo, da se moteče vedenje spremeni ali vsaj izboljša. Pri tem se tudi prvotni ''krivec'' oglasi s svojimi pritožbami, očitki in zamerami. Hitro se lahko ujamemo v krog obtoževanja in užaljenosti, ki ga terapevti skušamo prekiniti. Predstavljajmo si primer, kjer moški pride iz službe, in ne želi pogovora, rad bi se ''le spočil''. Partnerica pa ga pričakuje, povedala bi mu o svojem dnevu, prav tako pa si želi slišati, kako je dan preživel on, kako mu je uspelo predavanje, pogovor s šefom ali kaj se je dogovoril glede dopusta ... Lahko si predstavljamo zaplete, ki temu sledijo. On redkobeseden, odrezav in nejevoljen, ona prizadeta in z prepričanjem, da se premalo pogovarjata, ter da se počasi oddaljujeta drug od drugega.
Spreminjati drugega bi bilo tako enostavno: on naj se le začne pogovarjati; ona naj ga le pusti pri miru tiste pol ure.

Preberite več

Soočanje s samomorom bližnjega 2

Kot smo omenili že v prejšnjem prispevku, ima žalovanje pri samomoru določene posebnosti - lahko je dolgotrajnejše in težje, predvsem zaradi tistega večnega: »Zakaj?«.
 
Tveganja
Občutek izgube povečuje stigmatiziranost in odzivi okolja, kadar so le-ti nesočutni: »Gotovo je bilo kaj narobe.«, »Kako da niso opazili, ni to čudno?«; so pretirano »sočutni« oziroma pomilovalni: »Uboga družina ...«, »Ali ni že dovolj hudo? Še to ...« ali pa le žalujoči dobijo le vljudnostni molk. Bližnji pogosto nimajo komu zaupati svoja občutja in nimajo pravega sočutnega sogovornika, ki bi znal prisluhniti njihovi žalosti, jo zdržal in razumel. To lahko povzroči zapiranje vase in osamitev. Zmanjša se občutek zaupanja vase in v druge, prav tako se zmanjša stopnja samospoštovanja. Pojavi in poveča se lahko strah pred preveliko »navezanostjo« ali pred vzpostavljanjem odnosov, ki za posameznika s tako izkušnjo niso več varni. Pojavlja se vprašanje: »Kaj če se bo ponovilo?«

Preberite več

Soočanje s samomorom bližnjega 1

V Sloveniji so samomori najpogostejša nasilna smrt. Po koeficientu samomorilnosti (število samomorov na 100 000 prebivalcev) se uvrščamo med prvih deset držav na svetu, ter med šest samomorilno najbolj ogroženih držav. Statistitični urad RS navaja: ''Leta 2011 je v Sloveniji zaradi samomora umrlo 436 prebivalcev, 347 moških in 89 žensk. To je sicer za četrtino manj kot pred dvema desetletjema, a še vedno si povprečno na vsakih 20 ur ena oseba vzame življenje. Povedano drugače: med prebivalci, ki so umrli preteklo leto, je vsaka 43. oseba umrla zaradi samomora.'' (vir: Statistični urad Republike Slovenije, Svetovni dan za preprečevanje samomora 2012, 7. september 2012, Posebna objava, www.stat.si).«
Te visoke in hladne številke ne povedo veliko. Ali vemo, da v krog tistih, ki jih samomor bližnjega prizadene, ne spadajo samo ožji družinski člani, sorodstvo, ampak tudi prijatelji, sodelavci in sosedje? Lahko le zaslutimo, koliko posameznikov se dejansko sooča z izgubo in prizadetostjo. Samomor je dejanje, ki se žal ne konča s smrtjo - ta šele sproži dolgotrajno dramo tistih, ki ostanejo, saj breme umrlega ostaja v omarah in predalih bližnjih, ki so tako obsojeni na dolgotrajna negativna doživljanja večnega vprašanja: ''Zakaj?''.

Preberite več