Sedim z znancem, ki mi razlaga, kako pomembna je samostojnost. Samostojen človek je trden, ne rabi pomoči in je zares svoboden. Biti samostojen je eden izmed najpomembnejših ciljev v življenju in tak človek je pravi zmagovalec.
Ob njegovih idejah mi prijaha v misli tisti pregovorni samotni kavboj, ki tiho in mrko pride, postreli vse sovražnike ter nemo odjaha v sončni zahod.

Naše babice in dedki, ki so odraščali v času 1. ali 2. svetovne vojne ločitve še niso poznali. Zelo dobro so poznali revščino, lakoto in vse krutosti, ki jih prinese vojna, ločitve pa ne, oziroma zelo, zelo redko. Družine so držale skupaj, borili so se, da bi družina ostala skupaj, ne glede na kvaliteto odnosov znotraj nje. Zanje je bila družina sveta, neomajna, nedotakljiva. V 60. in 70. letih, s hipiji, z mirom in s svobodo na vseh področjih, predvsem pa s svobodo v ljubezni, je tudi ločitev postala pogostejša odločitev.

Obstajajo štiri tipi interakcij, ki sčasoma v partnerski odnos prinesejo toliko negativnosti, da lahko postanejo za partnerski odnos usodne. Nekateri jih imenujejo kar štirje jezdeci apokalipse. Običajno se ti štirje jezdeci pojavijo v naslednjem vrstnem redu: kritiziranje, prezir, branjenje, tišina. V prvem delu članka smo govorili o kritiziranju in preziru, danes pa nadaljujemo z branjenjem in tišino.

Sam nisem privrženec vrveža, ki ga vsako leto sproži valentinovo. Morda ravno nasprotno, že par let zapored protestno ignoriram vse roza srčke in se na ta dan spravim v še posebno neromantično držo. Vsekakor z množično manifestacijo ljubezni ni nič narobe, celo za pozdravit je praznik, ki nas vse skupaj nagovarja k temu, da si na ta dan vzamemo čas za tiste, ki so nam ljubi in se ob tem spomnimo, da drug za drugega nisva samoumevna.