Nihče se ne bi ravno razveselil. Marsikdo bi pomislil, da zdaj gotovo ne bo naredila mature ali končala študija, da mladi že tako težko dobijo službo, tudi če so brez otrok, ali pa da je neumna, ker se ji je to lahko zgodilo, saj ste ji stokrat rekli, naj se pametno obnaša in misli na svojo prihodnost… Že zdajle, ko to berete, ste postali rahlo jezni, kajne? Tako lepe načrte ste imeli zanjo, zdaj je pa vse pokvarila. Morda vam dela sramoto, saj je vendar iz dobre družine in vidva, njena starša, nista “take vrste”? Bi jo najraje nekam poslali in se delali, da sploh nimate hčerke? Ali pa bi jo takoj naslednji dan odpeljali k zdravniku na rutinski poseg, ki ga v računalniškem žargonu imenujemo “UNDO”, in potem se bomo delali, kot da se ni nič zgodilo…
Gornje razmišljanje se je začelo ob pripovedi kolegice, kako je njena znanka zanosila in se nato na hitro poročila, po kratkih par letih pa je sledila grda ločitev in še grše prerekanje, kdo bo imel hčerko. Kolegica je žalostno zgodbo izkoristila kot pouk svoji najstniški hčerki, naj dobro razmisli, s kom in kdaj bo imela otroke, saj ji to lahko popolnoma uniči življenje ...
Vendar - če bi vprašali njeno znanko, junakinjo te nesrečne zgodbe, bi verjetno zatrdila, da je hčerka edina svetla točka v njenem življenju! In nikakor ne tista grozna stvar, ki ji je uničila življenje ...
Vendar - če bi vprašali njeno znanko, junakinjo te nesrečne zgodbe, bi verjetno zatrdila, da je hčerka edina svetla točka v njenem življenju! In nikakor ne tista grozna stvar, ki ji je uničila življenje ...
V človeško naravo je položeno, da bi kot starši radi storili vse, da svoje otroke obvarujemo pred bolečino in razočaranjem in da jim zagotovimo čim uspešnejši vstop v odraslost. Predstavljamo pa si, da bo vse to potekalo po naših merilih: dobra služba, uspešno napredovanje, razumevajoč mož ali žena, pridni otroci… Ko se življenje obrne po svoje, smo razumljivo razočarani, jezni, morda želimo najti krivca, na katerega bi lahko stresli vsa svoja negativna čutenja. Tudi to je razumljiva in normalna reakcija, vendar pa smo odrasle osebe, ki znamo svoja čutenja regulirati sami, in je zato prav, da se na tem mestu ustavimo in pomislimo tudi na čutenja otroka – naše hčerke. Se še spomnite, kako je bilo, ko ste vi, starši izvedeli za svojo prvo nosečnost? Je bila tudi ta nosečnost nepričakovana? Tudi če ste se razveselili, se je med veselje mešal strah, občutek ogromne odgovornosti, morda dvomi vase in v svojo sposobnost materinstva ali očetovstva, materialne skrbi, … Morda so se tem skrbem pridružili še dvomi v partnerja in v njegovo željo po starševstvu in tako niste dobili razumevanja in sočutja tam, kjer bi si to najbolj želeli in potrebovali. In katere besede ste želeli slišati, ko ste novico povedali svojim staršem?
Pomislite zdaj na svojo hčerko. Kako prestrašena je, ko mora novico povedati vam, svojim staršem. Ko si je že stokrat sama sebi očitala, kako se ji je lahko to zgodilo. Kako strah jo je, da boste odreagirali agresivno, da boste začeli vpiti nad njo in ji povedali vse to, kar si že sama očita. Kako sama je s svojimi občutji in s svojim majcenim detecem pod srcem. Lahko v tem trenutku zajamete sapo, štejete do deset in mislite samo nanjo, ne nase in na svojo jezo in na svoje sanje, ampak samo na svojo hčerko? Ji lahko date priložnost, da vam pove, kaj se je zgodilo, da se vam razjoka v naročju, da se razjezi ali sprosti ob vas? Da se ob vas počuti varno, ne glede na vse? Ljubljeno, ne glede ne vse? Ko se boste vsi skupaj umirili in prespali, bo še vedno priložnost, da ji poveste, kako ste razočarani, jezni in vse ostalo... vendar boste to lahko povedali mirno in ohranili svoje in njeno dostojanstvo.
Sama nimam hčerke. Kljub temu pa me je razmišljanje o tem, kako bi odreagirala, mučilo kar nekaj časa. Nisem znala ugotoviti, kaj bi bilo prav. V nobenem scenariju, ki se je odvil v moji glavi, se nisem dobro počutila, dokler nisem sama pri sebi odigrala vloge, v kateri hčerki povem, da so otroci dragocen dar, da se vnuka veselim, da ga imam rada kot imam njo rada in da bom ob njej, kadar me bo potrebovala. To me je pomirilo. Mislim, da bi pomirilo tudi njo.
Kot starši se lahko pogosto znajdemo v situaciji, ko smo ob otroku preplavljeni s svojimi čutenji. Najbolj dragoceno za nas in za naše otroke je, če se takrat uspemo v sebi umiriti in narediti prostor tudi za otrokova čutenja. Le tako lahko sočutno prisluheno, kaj doživlja on ali ona in ponudimo prave besede, ki ne ranijo, ampak ohranijo in okrepijo odnos.
Kot starši se lahko pogosto znajdemo v situaciji, ko smo ob otroku preplavljeni s svojimi čutenji. Najbolj dragoceno za nas in za naše otroke je, če se takrat uspemo v sebi umiriti in narediti prostor tudi za otrokova čutenja. Le tako lahko sočutno prisluheno, kaj doživlja on ali ona in ponudimo prave besede, ki ne ranijo, ampak ohranijo in okrepijo odnos.