Preminil si,
ko si bil še tako majhen,
da nisi imel rok,
s katerimi bi se branil,
ne nog,
ki bi utekle smrti,
ne ust,
ki bi kričala in rotila.
(Neža Maurer)
Človekovo življenje se začne z oploditvijo, z združitvijo ženske in moške spolne celice. Trenutek se imenuje spočetje.
V hipu se ustvari nov in edinstven genski zapis, novih 46 kromosomov. Enkratno, neponovljivo bitje. Novo življenje. Rodi se tudi vez med materjo in še nerojenim otrokom. Približno teden dni po oploditvi se prične proces ugnezditve zarodka in se konča v nekaj dneh. Zdi se, kot da rastoči zarodek izbira mesto, kamor se bo ugnezdil. Ključnega pomena je trenutek, ko se rastoči zarodek prvič dotakne maternične površine. Kmalu za tem se stik okrepi. Celice, ki se bodo razvile v posteljico, se vrastejo v maternično sluznico in začne se živahna izmenjava kemičnih signalov, hranljivih snovi in kisika. Vsi sistemi v ženskem telesu so obveščeni, da se v njeni maternici razvija novo življenje. Zgodnje znake nosečnosti povzročijo spremembe v hormonskem ravnovesju. Razvijajoča se posteljica proizvaja pomemben hormon (hCG), ki jajčnikom in hipofizi sporoči, da je ženska noseča.
O spontanem splavu govorimo, če je nosečnost spontano prekinjena pred 20. tednom nosečnosti in pri teži zarodka 500 g ali manj, kadar je do prekinitve nosečnosti prišlo brez sodelovanja nosečnice ali druge osebe proti njeni volji, torej ne namenoma (v nasprotju z umetnim splavom). Ocenjujejo, da se s spontanim splavom konča od 10-20 % vseh nosečnosti. Ločimo: zgodnji spontani splav do 14. tedna (1. tromesečje), pozni spontani splav do 24. tedna (2. tromesečje) in prezgodnji porod po 24. tednu (3. tromesečje). Vzroki za spontani splav so največkrat kromosomske nepravilnosti (50–70 %), nekatere so prirojene, večinoma pa gre za naključne napake pri zorenju spolnih celic. Gledano z biološkega stališča, bi lahko rekli, da je splav neke vrste naravna selekcija. Žal pa splav ni le nekaj, o čemer lahko beremo v učbenikih in na to gledamo kot na neko statistiko.
Vsaka krvavitev v nosečnosti žensko močno prestraši. Čeprav to še ne nakazuje nujno pričetka spontanega splava – in se tega morda celo zaveda – njeno telo v trenutku prevzame občutek groze in strahu. Soočena je s hudo psihično stisko in skrbjo, ali je z nerojenim otrokom vse v redu, vse dokler ne dobi potrditve, ko se odpravi na pregled k izbranemu ginekologu ali v ambulanto nujne medicinske pomoči na ultrazvočni pregled. Ta pokaže, ali je z nosečnostjo vse v redu in ali plodku bije srce, ali pa se plod ni razvil oziroma mu je srce prenehalo biti.
Ženska, ki je soočena z dejstvom, da se njena nosečnost ne bo končala srečno s porodom zdravega otroka, doživi pravi šok in globoko žalost. Ne glede na to ali že ima kakšnega otroka, pa dogodek močno čustveno zaznamuje njeno življenje, saj neposredno prizadene njeno telo. Ob spontanem splavu, ki poteka naravno (ali pa je potrebna še dodatna medicinska pomoč) in ga spremljajo boleči krči, je ženska prisiljena nemočno opazovati, kako se njeno telo neizbežno poslavlja od sicer zelo želenega, v ljubezni spočetega otroka. Telo si relativno hitro opomore, a nikoli ne pozabi spočetja in morebitnega posega čiščenja maternične votline, ki je včasih potreben pri neuspešni nosečnosti. Pri nekaterih ženskah je po spontanem splavu telo zamrznjeno, otopelo, napeto, morda zavrača bližino, saj potrebuje čas, da okreva.
Ženska se ob izgubi nerojenega otroka sooča z občutkom globoke bolečine, žalosti in praznine. Pogost je občutek krivde: ženska se sprašuje, če je morda sama s kakšnim dejanjem, celo mislijo prispevala k spontanemu splavu. Zagotovila zdravstvenega osebja, da z ničemer ni mogla povzročiti spontanega splava, niti ga preprečiti, ne odvzame bolečine ob izgubi, ki se zdi nadvse krivična. Ženska lahko čuti ponižanje, občutek nevrednosti, krivice, da ni zmožna donositi otroka in da jo je izdalo lastno telo. Spontani splav spremljajo čustva jeze, obupa, občutek dokončnosti, brezizhodnosti, osamljenosti, izoliranosti, celo depresije. Ponavadi je žensko strah pred ponovno zanositvijo in morebitnim ponovnim spontanim splavom, saj je bolečina ob njem tako močna, da je ne želi izkusiti nikoli več. Prav krivično, da se nove nosečnosti, novega življenja ne more veseliti enako brezskrbno kot bi se ga sicer.
Z bolečino ob izgubi nerojenega otroka se vsaka ženska in vsak par spopada na svoj način. Pomembno je, da si ženska za izgubo nerojenega ali mrtvorojenega otroka dovoli žalovati tako na kognitivni, čustveni, telesni in vedenjski ravni. Pri tem ji je v veliko oporo, če lahko o svoji izgubi govori z nekom, ki ji nudi čustveno oporo, bližino, jo razume, podpira in z njo sočustvuje. Najpogosteje je to njen partner, ki prav tako občuti izgubo, čeravno na drugačen način. V tej bolečini izgube se partnerja lahko znova najdeta in še močneje povežeta. Ženske lahko same ali skupaj s partnerjem oporo ob izgubi nerojenega otroka poiščejo tudi v podporni ali terapevtski skupini, kjer lahko gredo skozi proces žalovanja v varnem in sočutnem okolju, ob opori oseb, ki so doživele podobno izgubo.
Starši nikoli rojenih otrok lahko svojega otroka poimenujejo, mu napišejo pismo, v molitvi izrečejo krst želja in imajo cerkveni pogreb. S temi dejanji dajo priznanje, da je otrok obstajal. Nekateri starši se od nerojenega otroka obredno poslovijo. Na ljubljanskih Žalah lahko v Parku zvončkov posujejo pepel nerojenih otrok. Tam je tudi zid na katerega se lahko postavi spominsko ploščico z imenom ali podatki otroka ali pa starši prižigajo svečke in nosijo rože, igračke. To je prostor, kamor lahko odnesejo svojo žalost.
Izguba nerojenega otroka boleče zareže v dušo ženske, ki je s trenutkom zanositve postala mati. Spontani splav v njenih očeh ne pomeni naravne selekcije, pač pa izgubo otroka. Otroka, ki si ga je želela in se veselila njegovega prihoda na svet. Prav zato je ob njeni izpovedi, da se je njena nosečnost končala s spontanim splavom, najbolj na mestu sočuten izraz besed izrečenega sožalja.