Nasilna dejanja, ki so lahko izražena v nešteto različnih načinih, odtenkih in intenzivnostih, žrtvam puščajo rane in posledice, ki se kažejo na mnogih področjih: na občutku lastne vrednosti, nizki samopodobi, slabših odnosih z najbližjimi, težji povezanosti z drugimi, zdravstvenem in službenem področju, na ekonomski situaciji, itd. Ljudje, ki doživljajo ali so doživljali nasilje, se v svoji stiski pogosto počutijo osamljeni in nemočni. Zakaj je nasilje v družini tako dolgo skrito – ne samo okolici, ampak tudi žrtvi sami? In zakaj nekateri tako dolgo vztrajajo v takšnih odnosih?
Srečno
Ljubezen je nekaj naravnega in lepega, nekaj, kar nam pripada od rojstva dalje in je stalnica, saj nas spremlja vse življenje. Vendar ljubezen sama po sebi ne obstaja. O ljubezni govorimo, ko imamo ob sebi človeka. Ljubezen se rodi, ko smo v iskrenem odnosu. Bolj, ko smo si z nekom blizu, mu zaupamo, se ga veselimo, večja je ljubezen. Več, ko jo dajemo, več je dobimo nazaj.
Poslušni otroci so izgubljeni otroci
Morda smo sami odraščali v družini, kjer je bila poslušnost, ubogljivost in pridnost vrednota ključnega pomena,morda smo ravno mi igrali vlogo poslušnega in ustrežljivega fantka ali deklice, morda smo še danes prepričani, kako ta lastnost otroku pride prav, najbrž pa je v nas prepleteno eno z drugim. Vprašanje je, kakšno ceno smo kot pridni in poslušni otroci morali plačati in jo plačujemo še danes?
Kako iz vrtinca negativnih občutij?
Zjutraj s partnerjem zabredeva v konflikt, ko planirava, kaj bo kdo postoril popoldne; odpreva stare pereče teme, kdo je za kaj odgovoren. Začneva se obtoževati in nikamor ne prideva v pogovoru ter se na koncu kislo posloviva, ko odhitiva vsak v svojo službo. S seboj odnesem nemir in zaskrbljenost, kako bova popoldne zgladila ta prepir. V službi me čaka predstavitevin trema naredi svoje: glas se mi trese, nisem sproščenain nasploh ne naredim dobrega vtisa, vsaj tako se mi zdi. Na dan privrejo stari občutki, da sem nesposobna in da se mi nikoli ne bo uspelo uveljaviti. Na poti domov sledi še majhna nezgoda, ko ob nepazljivosti prepozno pritisnem na zavoro. Šok, ki mu sledijo občutki krivde in samoobtoževanje, ker nisem bila bolj pozorna. Potem me zaskrbi, kako me bo ta škoda udarila po denarnici in kako bom razložila situacijo partnerju. Predvidevam, da me tako ali tako ne bo hotel poslušati, saj sva še od jutra "na distanci".
Kdo sva vsak zase in kdo skupaj
Ko spregovorimo o partnerskih odnosih, nehote postanemo previdni, medtem, ko se lažje pogovarjamo o ostalih odnosih: o otrocih, starših, prijateljih… Partnerski odnos je prehojena pot dveh oseb, ki sta se našla in odločila za skupno življenje in ki jo je skozi leta oblikovala iskrena ljubezen. Po eni strani je partnerski odnos tisti, ki je varen, kamor se lahko zatečemo s svojimi občutji, je zavetje, kjer smo lahko tisto, kar smo, po drugi strani pa je lahko ravno ta odnos poln neizpolnjenih hrepenenj in bolečine.
Oblikovanje posameznika v družini
Najpomembnejši prostor človeškega razvoja je družina, v prvi vrsti odnos med staršema, ter odnosi med otroki in starši. Družina je, ne glede na njeno konkretno podobo, najkompleksnejši in edinstveni prostor, v katerem nastaja in se razvija človeška psihična struktura. Posameznika najgloblje zarisuje od znotraj. Družina ima neizogiben vpliv na razvoj posameznikove strukture je, četudi je ta nepopolna, razbolena, patološka in celo nefunkcionalna.
Rojstvo poruši ravnovesje
»Svet naokrog je vabljiv in vonljiv,
čudno resen in nemalo slovesen:
nekdo se je pravkar rodil.
In to je najlepša pesem.
Stopite narahlo in pustite k nebesom odprta vrata.«
(T. Pavček)