Otroci nas vabijo v prerojenje.
Vsak dan neslišno ponavljajo,
da ni nikoli prepozno za srečanje
in da čas za ljubezen še ni minil.
(Alenka Rebula)
Vsakdo potrebuje družino, kjer odkriva samega sebe in kjer ima varno mesto za doživljanje svoje resničnosti. Otroci v rejništvu, prav tako tudi otroci, ki so bili posvojeni ali med tednom preživljajo dneve v institucionalni oskrbi, pa so svojo prvo družino na nek način izgubili, se od nje oddaljili in ta specifika nalaga tako državi, kot tudi strokovni javnosti veliko odgovornost.
Posvojitev je ukrep za socialno varstvo otrok, katerih biološki starši so umrli ali pa zanje ne morejo skrbeti. V Sloveniji imamo Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76, uradni list RS št. 69/2004 – uradno prečiščeno besedilo), kjer členi 134 – 153 določajo pogoje za posvojitev, razmerja, ki nastanejo, postopek za posvojitve in neveljavnost posvojitve ter Katalog javnih pooblastil ter nalog na področju posvojitev (2013). Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je pristojni organ za posvojitve, za izvajanje pa vseh 62 centrov za socialno delo v Sloveniji. Enako so vsi centri za socialno delo pristojni za izvajanje rejništva, kjer trenutno živi 965 otrok in mladostnikov (podatki Statističnega urada RS Slovenije; december 2014). Tudi rejništvo je zakonsko opredeljeno v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ter v Zakonu o izvajanju rejniške dejavnosti (ZIRD-NPB2), kjer so določeni pogoji, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki želi izvajati rejniško dejavnosti, postopek pridobitve statusa rejnika in način izvajanja rejniške dejavnosti. Torej, v Sloveniji sta tako rejništvo kot posvojitev zakonsko urejeni zadevi, vendar po mojih dosedanjih izkušnjah ne dovolj dobro. V sami praksi se kažejo potrebe po spremembah, tako v zakonu, še bolj pa v samem izvajanju dela. Premalokrat se zavedamo, da je v naši moči, da otroku damo to, kar je izgubil. Torej prostor, kjer se bo počutil varnega in ljubljenega, kjer bo uresničil svojo enkratnost in od koder bo lahko odgovorno in zadovoljno zakorakal v življenje.
Dejstvo je, da otrok, ki je odvzet biološki družini in nameščen v posvojitev ali rejništvo, (ki naj bi bilo začasno) nikoli ne izhaja iz lahke situacije. Kaj vse se dogaja v njem, kako se počuti, kje ima otrok možnost opore? Otrok, ki je odvzet biološki družini s seboj nosi primarno rano zapuščenosti, ki ga spremlja vseskozi. Otroci v rejništvu velikokrat pripovedujejo o tem, da nikamor zares ne pripadajo, da se počutijo drugačne, soočati se morajo z zbadanjem v šoli ali pa s potlačitvijo svoje realne situacije. Najbolj žalostno pa je dejstvo, da veliko otrok v rejništvu nikoli ne občuti pravega zavetja in varnosti.
Za psihološko razumevanje doživljanja teh otrok je pomembna teorija navezanosti. Gre za teorijo o kakovosti najzgodnejšega odnosa med odraslim in otrokom, ki jo je razvil angleški otroški psihiater in psihoanalitik John Bowlby (1907-1990) skupaj s psihologinjo Mary Ainsworth (1913-1999). Navezanost je univerzalna otrokova potreba po tem, da vzdržuje bližino z najmanj eno pomembno osebo, najpogosteje biološko mamo. Bowlby vidi otrokovo navezanost kot vgrajeno v posameznikovo notranje psihično strukturo. Že po svoji naravi si otrok vedno želi družine in jo bo vedno iskal, pa naj bo še tako stresna in polna bolečin. Varna navezanost otroku omogoča občutek varnosti, kar omogoča preživetje, saj preko nje skrbnik uravnava čustveno zahtevne situacije. Svet je tako za otroka varen, saj čuti zanesljivo povezanost. Posvojiteljska družina je nastala s posvojitvijo otroka, rejniška z rejništvom otroka, tako njun nastanek torej ni vezan na rojstvo otroka. Z izločitvijo iz biološke družine in premestitvijo v otroku tujo družino je pretrgan osnovni naravni proces. Pri prvih opazovanjih otrok v sirotišnicah so znanstveniki odkrili, da kažejo otroci nenavadne znake socialnega vedenja, ne zmorejo vzpostaviti globokega čustvenega stika in se velikokrat prijateljsko vedejo do neznancev. Po mnogih pogovorih s strokovnjaki, ki delajo na področju rejništva in posvojitev tako v Sloveniji kot tujini, mi je postalo jasno, da to še kako drži. Otroci, ki pridejo v posvojitev ali rejništvo nosijo s sabo hudo breme, naučiti se morajo ravnati z občutki krivde, z zavrnitvijo in ne - varno navezanostjo. Pri tem tako otroci, kot tudi starši (t.i. rejniki oziroma posvojitelji) potrebujejo oporo.
Zato smo tudi začeli s projektom KRILA, katerega prvotni namen je opora mladim, ki živijo v rejništvu in posvojitvi. Smo zelo na začetku, saj se pri nas skoraj nihče kontinuirano ne ukvarja s temi otroci in mladostniki. Ob koncu prejšnjega leta smo začeli s skupino za mladostnike v rejništvu, kjer se počasi dotikamo pomembnih tem, veliko časa pa namenimo tudi delu na medsebojni povezanosti in občutku pripadnosti. Poleti 2015 bomo organizirali tabor za mlade z izkušnjo posvojitve ter, če bo šlo vse po načrtih, septembra 2015 začeli tudi s skupino mladih, ki so bili posvojeni. Pomemben del projetka je namenjen tudi raziskovanju trenutne situacije rejništva v Sloveniji. Hodim od strokovnjaka do strokovnjaka, od družine do družine, ter spoznavam različne zgodbe iz področja rejništva. V predlanskem letu sem enako storila s področjem posvojitev. Ob vseh dosedanjih pogovorih v meni najbolj ostaja otrokovo hrepenenje po domu. Hrepenenje po prostoru na svetu, kjer bi bil sprejet in brezpogojno ljubljen. Otroci, ki so prvi dom izgubili, za to niso nikoli krivi sami. Pred kratkim sem v roke vzela knjigo Alberta Avguštinčiča Vonj pečenih jabolk, kjer opisuje svojo zgodbo, svojo izkušnjo rejništva in takole pravi o domu: »Če bi me na kraju Dom vprašali, ali bi stopil vanj, bi mu postavil pogoje, da je v njem dovolj prostora za ljubezen, razumevanje in spoštovanje. Samo to in nič drugega, človek pa naj skrbi, koga ali kaj bo naredil iz sebe«. Otroci in mladi s težkimi izkušnjami iz primarnih družin nas, kot pravi začetna pesem, opozarjajo, da čas za ljubezen še ni minil. Dajmo jim svoj čas, potrudimo se, dokler še čutimo otrokovo neomajno predanost življenju.