»Telesno kaznovanje okrepi dve čustvi, ki sta vzrok vsega zla na tem svetu: sovraštvo in strah. Dokler bomo udarce imenovali »vzgoja« bosta ti dve čustvi vladali ljudem.«
(Ellen Key)
Vendar pa bo vse dokler bodo otroci v šolo prihajali z odtisom očetove roke na licu, z modrico na očesu in dokler bodo odrasli vztrajno zagovarjali telesno kaznovanje kot normalen, celo nujen del vzgoje, potrebno o tej temi še veliko pisati in govoriti. V sledečem prispevku je problematika osvetljena z nekoliko bolj pravnega vidika.
Država z opredelitvijo določenega ravnanja kot kaznivega brez dvoma pokaže na njegovo nedopustnost ter zasleduje načelo pravičnosti. S tem igra tudi pomembno vlogo pri spremembah ideoloških in družbenih prepričanj o dopustnosti telesnega kaznovanja otrok kot vzgojnega. Prepoznavanje − pogosto subtilnih oblik − nasilja nad otroki, opozarjanje in ustrezna reakcija nanj je navsezadnje v duhu spoštovanja temeljnih človekovih pravic, ki spada tudi v zasebno življenje.
Konvencija o otrokovih pravicah pravi, da morajo države podpisnice z ustreznimi ukrepi otroka zavarovati pred vsemi oblikami telesnega ali duševnega nasilja medtem ko je pod skrbništvom staršev, skrbnikov ali druge osebe. Tudi Komisija za človekove pravice Evropskega sodišča se je že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja opredelila do vprašanja (ne)dovoljenosti telesnega kaznovanja otrok v družini. Njeno stališče je jasno: zakonska prepoved vseh oblik telesnega kaznovanja otrok ne pomeni nedovoljenega posega države v družinsko življenje in ustavno zagotovljene pravice (in dolžnosti) staršev do vzgoje svojih otrok.
Švedska je bila prva država, ki je leta 1979 sprejela zakonsko prepoved telesnega kaznovanja otrok v družini. Kljub temu pa se ni povečalo število staršev, za katere bi otroci trdili, da so jih udarili. To ni presenetljivo glede na dejstvo, da je družinsko nasilje kaznivo ravnanje, pri katerem odkrijejo in kazensko obravnavajo le neznaten delež storilcev. Dober poskus je verjetno ostal na papirju, saj je nasilje bilo še naprej zaprto za domačimi stenami. Otroci namreč brezpogojno ljubijo svoje starše in jim veliko odpustijo, ker je od starševske ljubezni in naklonjenosti odvisen njihov obstoj. Po zaslugi več desetletij trajajoče izobraževalne kampanje pa se je na Švedskem znatno povečal delež staršev, za katere je telesno kaznovanje nezdružljivo z vzgojo.
Pri nas je varstvo žrtev družinskega nasilja urejeno v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (Uradni list RS, št.16/2008): http://www.uradni-list.si/1/content?id=84974. Zakon trem že dalj časa (prepo)znanim oblikam nasilja v našem prostoru – fizičnemu, psihičnemu in spolnemu nasilju – dodaja še ekonomsko nasilje ter zanemarjanje dolžne skrbi. Nasilje v družini opredeljuje kot poseben družbeni pojav, potreben specifične obravnave. V okviru omenjenega zakona je otrok obravnavan kot žrtev nasilja tudi v primeru, da je priča nasilju v svoji družini. Različne oblike nasilja nad otrokom so inkriminirane tudi v Kazenskem zakoniku.
Vsakršno telesno kaznovanje otroka v družini ali institucijah je tako nesprejemljivo in nezdružljivo že s Konvencijo o otrokovih pravicah, hkrati pa je to v skladu s spoštovanjem otrokove pravice do telesne integritete in upoštevanjem najboljšega interesa otroka. Zakon o preprečevanju nasilja v družini pa je v drugem odstavku tretjega člena nedvoumen, da je fizično nasilje »vsaka uporaba fizične sile, ki pri družinskem članu povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale poškodbe«.
Na žalost je kljub pravni ureditvi trpinčenja otrok vprašanje (ne)dopustnosti telesnega kaznovanja otrok v družini še vedno predmet polemiziranja tako laične kot strokovne javnosti. Ta opozarja na pomen razlikovanja med telesnim trpičenjem oziroma zlorabo na eni strani in blagimi oblikami telesnega kaznovanja (npr. udarec po zadnji plati, klofuta, »navitje ušes«) na drugi. Za slednje trdi, da otrok ne ogroža zares, da ne gre za nasilje in zato ne potrebuje posebnega varstva. Celo več: tako imenovane blage oblike telesnega kaznovanja pojmuje kot del vzgoje in zakonsko prepoved telesnega kaznovanja kot poseg države v pravico staršev do vzgoje svojih otrok. Naloga države pa je uporabiti mehanizem prisiljevanja in kaznovanja (v tem primeru staršev oz skrbnikov otroka) le v primeru ogroženosti otroka. »Milejše oblike telesnega kaznovanja« naj bi po mnenju njegovih zagovornikov same po sebi ne pomenile te ogroženosti.
Tu strokovnjaki postrežejo celo s podatkom, da ni trdnega dokaza o negativnem vplivu takšne vzgojne metode na otroka, niti opravljene raziskave ali teoretične razprave o tem, kaj takšen ukrep (npr. klofuta) pomeni otroku. Nadalje se sprašujejo, ali udarec krepi otrokovo agresivnost ali ne, kot bi bila to edina možna grozeča posledica takšnega ravnanja. Zaključijo s sklicevanjem na kulturne norme družbenega okolja in odnose v družini, od katerih naj bi bilo odvisno otrokovo dojemanje omenjene oblike telesnega kaznovanja. To so neprimerne in zastarele ideje, s katerimi iščemo opravičilo za ustrahovanje, poniževanje in sramotenje otrok. Otroci si že samo zato, ker so, zaslužijo ljubezen, spoštovanje in sodelovanje s strani svojih staršev. Kaj če bi o tem, kako se počuti zaradi udarca, povprašali otroka?
O omenjeni problematiki sta na našem blogu pisala že sodelavec dr. Janez Sečnik in dr. Andreja Poljanec.
Če ste žrtev nasilja ali bi radi pomagali osebi, ki je žrtev nasilja, se lahko obrnete po pomoč tudi na katerega spodaj navedenih naslovov.
Terapevtska pomoč pri čustvenem, fizičnem in spolnem nasilju: http://terapevtska-pomoc.si/
Tel. št.: 01 256 61 53
E-pošta: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.
Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja:
http://www.drustvo-sos.si/potrebujete-pomoc/sos-telefon-za-zrtve-nasilja
Tel. št.: 080 11 55 (vsak delavnik od 12.00 do 22.00 in vsak dan od 18.00 do 22.00)
Tom, telefon za otroke in mladostnike: http://www.e-tom.si/
Tel. št.: 116 111 (vsak dan od 12.00 do 20.00)
Društvo za nenasilno komunikacijo: http://www.drustvo-dnk.si/
Ljubljana: tel. št.: 01 4344 822 (pon., tor., čet. od 10.00 do 15.00)
Koper: tel. št.: 05 6393 170, 031 546 098 (pon., sre., pet. od 10.00 do 14.00)