V psihoterapevtskem jeziku z izrazom očetovska rana označujemo ranjenost moške in ženske psihe, ki je nastala v odnosu z očetom. Nastala je lahko kot posledica fizične ali psihične zlorabe v otroštvu, še številčnejši pa so primeri, ko posamezniki niso utrpeli zlorabe, vendar kljub temu nosijo globoke rane, ki so posledica fizične ali čustvene odsotnosti očeta v času njihovega odraščanja. Posledice te odsotnosti pa so občutki strahu, negotovosti in praznine, zaradi katerih trpijo moški in ženske vseh starosti.
Zaradi očetovske rane še posebej trpijo moški, saj je stik z očetom ključen za izgradnjo moške identitete.
Odrasel moški, ki ob očetu ni doživel potrditve, se bo tako vedno spraševal, ali je dovolj dober; moški, ki ob očetu ni začuti, da je svet varen, bo varnost in potrditev iskal zunaj sebe v uspehu, denarju, pri ženi ali drugih ženskah, vendar bo pri tem neuspešen in vedno znova razočaran.
Globlja ko je očetovska rana, močnejši je klic po očetu. V neki ameriški reviji je bila objavljena zgodbo 13-letnega fanta, ki je v navalu jeze ustrelil očeta. Ko so ga vprašali, zakaj je to storil, je odgovoril, da je očeta sovražil in ga ni mogel več prenašati, ker je oče od njega zahteval preveč. Policisti, ki so fanta varovali, so povedali, da je bilo iz njegove sobe slišati, kako v spanju kliče očeta. Kljub temu, da je fant z umorom očeta prekinil po vsej verjetnosti zlorabljajoč odnos, pa klica po očetovski figuri v sebi ni mogle utišati.
Po nekaterih podatkih je med fanti, katerih očetje so bili fizično ali čustveno odsotni, bistveno več delikvence, samomorov, opustitev študija in bega od doma.
Za razliko od psihičnih ran, ki so posledica zlorabljujočega odnosa in jih običajno vsaj razumsko lahko povežemo s tem odnosom, pa je v primeru fizične ali psihične odsotnosti očeta vzrok težav težje prepoznati, saj izkušnje odnosa ni in torej oseba težko razume oz. čuti, kaj manjka.
V enem izmed ameriških zaporov je duhovnik ob materinskem dnevu na željo zapornika razdelil večje število voščilnic, ki so jih potem zaporniki pošiljali svojim materam. Zanimivo je, da je bil odziv med zaporniki zelo dober in so svojim materam poslali lepo število voščil. Ko pa je duhovnik razdelil voščilnice ob priliki dneva očetov, na njegovo začudenje ni bilo niti enega zapornika, ki bi poslal voščilnico. Iz omenjene zgodbe lahko le slutimo praznino v odnosih med očeti in sinovi ter odostnost pozitivnih čutenj, ki bi se zganila ob očetovskem dnevu.
Moški, ki prihajajo v družinsko terapijo zaradi težav v odnosih z ženo in otroci, še uspejo spregovoriti o negotovosti v teh odnosih, izredno težko pa povezujejo to negotovost z umankanjem tesnega odnosa z očetom. Ker ostaja oče za moškega vedno najmočnejši objekt identifikacije, njegov »lik« nagonsko ščitijo in njegovo fizično in psihično odsotnot najpogosteje opravičujejo s tem, da je moral oče materialno poskrbeti za družino. Soočenje z resnico, da je bil oče človek, ki je delal napake in svojemu sinu zadal tudi boleče rane, doživljajo kot ogrožajoče za lastno identiteto.
Z upoštevanjem dejstva, da sta se v prejšnjem stoletju zgodili dve svetovni vojni, ki sta za seboj pustili cele generacije mrtvih oz. čustveno ranjenih moških, ki niso zmogli dati čustvene varnosti svojim otrokom, nam postanejo razumljive epidemične razsežnosti očetovske ranjenosti.
Pa je mogoče očetovsko rano zdraviti in pozdraviti? Prvi pogoj za zdravljenje je, da si moški prizna svojo ranjenost s strani očeta. Drugi pogoj pa je, da pride v stik svojo bolečino, tj., da si dopusti in izrazi vsa čutenja, povezana z očetom: jezo, bes, strah, negotovost in žalost, s katerimi se v mladosti ni znal soočiti in jih je kot otrok moral potlačiti, vendar jih zato zdaj kot odrasli doživlja kot ogrožajoča. Potrebno bo sočutje do samega sebe, ki pa se ga moški lahko nauči ob moškem (terapevtu), ki bo zmogel sočutno pogledati na njegove rane in bo znal sprejeti in zdržati ves njegov nemir, jezo, negotovost …
Svojo zamrznjeno notranjost pa bo moški lahko prebudil tudi ob sinu, če mu bo znal dati dovoljenje in priznanje za čutenja, ki njemu nikoli niso bila dovoljena. Kdo bo lahko razumel stiske fanta in mladostnika bolje kakor oče, ki je sam doživljal tovrstne stiske, in kdo bo najbolje vedel, kaj otrok in mladostnik potrebuje, če ne oče, ki ve, kaj si je kot otrok in mladostnik od očeta najbolj želel. Ob sinu bo lahko postal sočuten tudi do sebe, do svoje ranjenosti; ob sinu se bo naučil sprejeti in zdržati nemir, jezo in negotovost. Postal bo oče. Takrat bo lahko ponosen nase. Ob sinu bo moški tako postal oče in si obvezal svojo očetovsko rano.
V zadnjih letih pa že tudi pri nas nastajajo podporne skupine za moške, kjer le-ti lahko najdejo podporo in priznanje v stiskah, ki jih doživljajo, s tem pa tudi zeleno luč za čutenja, ki so se jih vse življenje sramovali.