Vsi ljudje imamo kdaj pa kdaj posebne potrebe. Eni večkrat, drugi manjkrat. Vendar so med nami tudi otroci, ki imajo vsak dan posebne potrebe, ki vsak dan potrebujejo posebno nego, posebno obravnavo specialnih strokovnjakov, pa zato niso krivi ne starši, ne stari starši, še manj pa otroci sami. Taki so se rodili. In take moramo sprejeti. Kar pa ne pomeni, da ti otroci nimajo možnosti razvoja. Res je, da otroci z motnjami v duševnem razvoju ostanejo celo življenje otroci, več ali manj odvisni od odraslih. Vendar lahko tudi oni, doživijo polnost življenja na svoj poseben način; lahko se žalostijo, jezijo, veselijo, razvijajo, učijo, ustvarjajo in ne-nazadnje veliko doprinesejo k bolj humani družbi, že samo s tem, da so.
Otroci s posebnimi potrebami so najprej in predvsem otroci. Otroci, ki potrebujejo brezpogojno sprejetost, ljubezen, veliko razumevanja in predvsem varen prostor, kjer bodo lahko razvijali svoje potenciale. Prav varen prostor je za otroke s posebnimi potrebami najbolj pomemben dejavnik za njihovo dobro počutje in kolikor se da uspešen razvoj. Tako kot vsak otrok se mora tudi otrok s posebnimi potrebami za svoj optimalen razvoj počutiti sprejetega, s strani staršev, svojih najbližjih: bratov, sester, starih staršev, pa tudi s strani vzgojiteljev, učiteljev oziroma s strani vsake osebe, ki je z njim v stiku. Otroci imajo zelo izostren notranji čut, po katerem intuicijsko prepoznavajo naravo in namen ljudi s katerimi pridejo v stik. Pri otrocih s posebnimi potrebami, pa bi lahko rekli, da je ta čut še močnejši, še bolj izostren, čeprav se odzivajo drugače.
Otroci s posebnimi potrebami potrebujejo dalj časa, da sprejmejo tujo osebo, se težje prilagodijo na spremembe, pokažejo manj zanimanja za vse kar se dogaja okrog njih. Nesprejetost, otrok s posebnimi potrebami takoj začuti in ne glede na starost in razvoj to tudi hitro pokaže tako, da se začne vesti odklonilno, nezaželeno, neprimerno. Sprejetost drugačnosti – posebnosti s strani druge osebe, pa ni edini pogoj, da lahko vzpostavimo stik z otrokom z motnjami v duševnem razvoju. Prej bi lahko rekli, da je to nujni predpogoj, če si želimo pozitivne interakcije z otrokom. Še najbolje nam bo uspelo, če se iztrgamo iz svojega odraslega razmišljanja in se poskušamo približati otroškemu razmišljanju oziroma razmišljanju prav tega otroka - otroka s posebnimi potrebami. To pomeni, da poskušamo razumeti in se prilagoditi njegovemu doživljanju sveta.
Na primer: otrok z avtizmom doživlja svet popolnoma drugače kot mi. Poskusite na internetu odpreti več, vsaj pet različnih radijskih postaj hkrati in dati zvočnike zelo na glas. Zdaj pa poskusite razbrati eno sporočilo ene radijske postaje. Hitro boste ugotovili, da je to skoraj nemogoče. Približno tako doživljajo svet okrog sebe otroci z avtizmom. Kot en velik kaos. Torej, če želimo temu otroku nekaj sporočiti, se moramo potruditi, da bo čim manj drugih motenj. In ko ne sledi našim navodilom, to še ne pomeni, da nas noče ubogati, lahko preprosto ni razumel oziroma slišal navodil. Zato se ti otroci tudi najbolje počutijo v tišini in v znanem oziroma domačem okolju. Vsaka najmanjša sprememba, kot je sprememba okolja ali vremenska sprememba, zelo močno vpliva na njihovo razpoloženje in posledično tudi na vedenje.
Kako ravnati z otrokom v različnih situacijah, kaj ga lahko motivira, kaj ga pomirja, kaj pa razdraži, največ vedo prav starši. Zato bi bilo prav, da bi se vsi strokovnjaki, ki delajo z otrokom s posebnimi potrebami posvetovali najprej z njegovimi starši. Med otrokom in starši se vzpostavi najmočnejša vez oziroma navezanost. Podaljšano otroštvo teh otrok pa lahko v veliki večini še utrjuje in poglablja to navezanost, ki na poseben način zadovoljuje mater in otroka. Prav mati je tista, ki je sposobna najbolj tankočutno prisluhniti svojemu otroku in mu pomagati v njegovi nebogljenosti. Mati najprej ugotovi, na kaj vse je njen otrok še posebej občutljiv, kje ima več možnosti za razvoj, česa se veseli, kaj hoče, česa ne mara… Na otrokovo počutje in razvoj, pa seveda vpliva cela družina. Čim bolj se bo otrokova družina prilagodila otrokovim različnim telesnim, duševnim, čustvenim in duhovnim potrebam, tem bolj se bo lahko razvila otrokova osebnost.
Vendar se je treba zavedati, da ni lahko biti starš otroku s posebnimi potrebami. Na začetku starše spremlja grozovit občutek krivde, da so prav oni krivi za otrokovo stanje. Ko jim končno uspe občutek krivde odložiti s spoznanjem, da nima smisla iskati krivca za stanje, ki ga ni moč spremeniti, ostane grenek priokus krivice, zakaj se je moralo to zgoditi prav njim in njihovi družini? Zakaj je prav njihov otrok prizadet, bolan, otrok s posebnimi potrebami. Ti starši se na vse pretege trudijo, da bi temu otroku omogočili čim lepše življenje. Hkrati pa si želijo, da bi bil njihov otrok tudi čim bolj samostojen. Včasih se zdi, da je to ne mogoče. Vendar se da z ljubeznijo, s potrpežljivostjo, z vztrajnostjo in s postavljanjem strukture ter mej tudi otroku s posebnimi potrebami, dati največ in najboljše, kar potrebujejo za življenje. Starši otrok s posebnimi potrebami so tudi najboljši učitelji družin, ki imajo podobne težave. Sposobni so za nekaj več; saj se sčasoma skrb za lastnega otroka zlije s skrbjo za vse prizadete otroke. Ob prizadetem otroku najdejo poleg skrbi tudi odgovor o smislu življenja in tako notranje rastejo. Še več, ti otroci staršem pokažejo pot, ki vodi k modrosti srca, k človekovi zrelosti in duhovnemu bogastvu.
In tako kot starše tudi nas, ki delamo s temi otroci, prav oni vodijo skozi življenje. Prav zaradi njih in njihove občutljivosti za spremembe, počasi postajamo tudi sami bolj občutljivi – tankočutni, bolj senzibilni in pozorni na majhne stvari, ki jih drugače še opazimo ne. Ob otrocih s posebnimi potrebami začutiš dragocenost vsakega trenutka v življenju, začutiš, kako neprecenljivo dragocen je otroški smeh in iskrice sreče v njihovih očeh.