Šrcd

        

Prepir v partnerstvu

Kako se prepiramo, kaj nas vodi v prepire in kako lahko izstopimo? Prepiri s partnerjem so vedno boleči in prej ali slej se vsak par znajde na točki, ko postane v odnosu manj varno in ko se partnerja srečata z vprašanji: »Kaj se je zgodilo? Kam je šla najina ljubezen?« Vzorci prepirov se kažejo v treh oblikah vedenja: iskanje krivca, zahtevanje – umik ali kritiziranje – branjenje in umik – umik.

  • Iskanje krivca. Partnerja napadata drug drugega, se obtožujeta in krivita drug drugega za njun neuspešen odnos. Iskanje krivde v drugem partnerja še bolj oddaljuje in jima preprečuje, da bi se povezala in ustvarila več varnosti v odnosu. Večina parov pade v ta vzorec tekom krajših časovnih obdobij, saj ga je težko vzdrževati dolgo časa. Pri večini parov ja ta vzorec predhodnik naslednjega, najbolj pogostega vzorca.
  • Zahtevanje – umik ali kritiziranje – branjenje. Gre za protestiranje partnerjev nad tem, da v njunem odnosu ni osnovne varnosti, ki jo vsi potrebujemo v odnosih. Ko ne dobimo čustvenega odziva od bližnje osebe, je naš vrojen odziv protestiranje. Eden izmed partnerjev zahteva, aktivno protestira nad nepovezanostjo, drugi pa se umika in zapira ter tiho protestira nad kritiko.
  • Umik – umik. Ta vzorec se razvije, ko sta partnerja v prejšnjem vzorcu že dlje časa, ko postaja brezupno v odnosu, zato partnerja zamrzneta svoja čustva in potrebe. V odnosu ostaja samo še otopelost in oddaljenost. Oba partnerja stopita nazaj, da bi se izognila bolečini in obupu. To je najnevarnejši vzorec za partnerstvo.

152

Vsi pari se prej ali slej znajdemo v vsakem izmed omenjenih vzorcev. Za nekatere so to lahko krajši prepiri, v sicer varnem odnosu. Za druge, ki ne zmorejo ustvariti toliko varnosti v odnosu, pa postanejo navada. Po določenem času, je dovolj že namig na negativnost s strani partnerja in partnerja se že znajdeta v enem izmed opisanih vzorcev. Sčasoma postanejo ti destruktivni prepiri tako vpeti v odnos in konstantni, da tako porušijo varnost v odnosu, da blokirajo vsak poskus popraviti odnos in se ponovno povezati s partnerjem.
Imamo dva načina, kako se hkrati zaščititi in ostati v odnosu s partnerjem, ko čutimo, da se partner na nas ne odziva in nam v odnosu ni varno.

  • Ena pot je, da se skušamo izogniti pogovoru o ranljivejših temah in otopimo svoja čustva. Umaknemo se in se zapremo vase.
  • Drug način je, da poslušamo svojo tesnobo in se borimo s partnerjem za ponovno povezanost in odziv. Postanemo zahtevajoči ali kritični.

Kateri način bomo izbrali, je delno odvisno od našega temperamenta, predvsem pa je odvisno od izkušenj, ki jih imamo v pomembnih odnosih v preteklosti in sedanjosti. Ker se učimo v vsakem novem odnosu, lahko v enem odnosu postanemo kritični, v drugem pa se umikamo.

Močna čustva, ki se prebujajo med takšnimi prepiri, niti malo niso neracionalna. Imajo velik smisel! Zdi se, da se partnerja borita za preživetje in to zares tudi počneta. Izolacija in potencialna nevarnost izgube čustvene povezanosti je v človeških možganih vkodirana v primarni odziv panike. Milijoni let evolucije so namreč v nas vkodirali potrebo po varni čustveni povezanosti z nekaj ljubljenimi osebami.

Partnerji mogoče uporabljajo različne besede in prepire preigravajo na različnih temah, vendar vedno sprašujejo isto vprašanje: »Ali si tam zame? Sem ti pomemben/a? Mi boš prišel/a nasproti, ko te bom potreboval/a, ko te bom poklical/a?« Čustvena povezanost je najboljši mehanizem preživetja, ki obstaja. Raziskave jasno kažejo, daje potreba po čustveni povezanosti vrojena v naše gene, v naše možgane in telesa. Ta potreba je tako pomembna za naše življenje, zdravje in zadovoljstvo, kakor potrebe po hrani, zavetišču in spolnosti. Čustveno povezanost z nekaj bližnjimi osebami potrebujemo zato, da smo lahko fizično in psihično zdravi, da preživimo. Zato je grozljivo in nevarno doživeti, da nas partner v trenutku čustveno odreže. Ljubezenska drama se tako vedno znova odvija okoli želje po varni čustveni povezanosti, ki ostaja naša vrojena potreba po varnosti od zibelke do smrti.

Torej s parom, ki se sooča s pogostimi prepiri ali samo pomanjkanjem čustvene povezanosti, ni nič narobe in noben izmed partnerjev ni »preveč zahteven«, ne »pretirava«, nobeden izmed njiju ni »preveč občutljiv« ali »poškodovan in nesposoben za partnerski odnos«. V nas je vrojena potreba po čustveni povezanosti, kakor tudi odziv protestiranja, če tega v odnosu ni. Vsak par, ki si to želi, se zmore naučiti, kako popraviti odnos, ponovno vzpostaviti čustveno vez ter povečati varnost v odnosu.

Razdirajoče prepire je mogoče umiriti le na en način. Da se en partner čustveno približa in pomiri drugega. Da se ponovno vzpostavi čustvena vez. Ni druge poti. Eden izmed partnerjev tvega in pokaže svojo mehkejšo plat, ki se jo je naučil skrivati. Potrebna pa je seveda tudi odzivnost drugega partnerja, da partnerja sliši, hkrati pa se tudi sam odpre in sledi partnerju z odpiranjem svoje mehke plati. Če se čustvena vez ne vzpostavi, se bo en izmed partnerjev še naprej bojeval za čustveni odziv. Pri tem pa bo drugi ponovno slišal, da ni sposoben dajati ljubezni in bo zamrznil, ker je to vrojen način odzivanja na občutek nemoči. Včasih to zmoreta vzpostaviti partnerja sama. Včasih pa partnerja zaradi pomanjkanja izkušenj varnih vezi z bližnjimi, čustveno varnost vzpostavita s pomočjo terapevta.

Začetek poskusa vzpostavljanja čustvene vezi je lahko nekaj takšnega: »Težko mi je, ko se prepirava. Takrat imam občutek, da se sploh ne slišiva in se samo prizadeneva. Kaj lahko narediva?«

Vir: Susan Johnson (2008). Hold me Tight. Your Guide to the Most Successful Approach to Building Loving Relationships

Ključne besede: Partnerski odnos, Čustva