V zadnjem času nekateri psihologi in psihoterapevti trdijo, da je telesno kaznovanje lahko učinkovito v skrbno nadzorovanih okoliščinah. Tako v nekem priročniku za vzgojo otrok navajajo, da je fizična kazen eden od ustreznih načinov kaznovanja v primerih, kadar je ogroženo otrokovo zdravje in življenje, kar od staršev terja izjemno hitro reakcijo. Tu kot (edino) sprejemljivo obliko fizične kazni priporočijo udarec po zadnjici (ki naj ne bi ogrozil otrokovega zdravja ali povzročil hujše telesne poškodbe) iz skrbi za otroka, ki da se jasno razlikuje od udarca iz sovraštva ali prezira ter zlorabe nasploh.
Omenjeno stališče izražajo tudi pogosto slišani stavki odraslih, ki govorijo o tem, kako so tudi sami kot otroci dobili »kakšno čez rit«, pa zaradi tega ni z njimi nič narobe. To so si menda celo zaslužili. Ali pa da so seveda strogo proti nasilju, da jasno ne podpirajo pretepanja otrok, da pa je »ena po riti« čisto nekaj drugega. Nujnost tega vzgojnega ukrepa ponazorijo s primerom otroka, ki brezglavo steče na cesto, ali tistega, ki svoje prstke skuša vtakniti v vtičnico. Češ, kako boš drugače otroku dopovedal, da je njegovo početje nevarno?! Nadalje se sklicujejo na psihično nasilje, ki da je veliko težje od fizičnega. Spomnim se celo stavka, pod katerega so se ljudje množično podpisovali, da en poljub na dojenčkovo zadnjo plat še ne pomeni pedofilije, tako kot ena po riti ne pomeni telesnega nasilja.
Veliko odraslih, ki so kot otroci doživeli telesno kaznovanje s strani svojih staršev, verjame, da so si udarce zaslužili. Bi si dovolili biti sočutni do sebe in začutiti, da si ga vendarle niso? Da so jih starši vsekakor imeli radi, da pa se jim je z udarcem zgodila krivica? Prav nihče si namreč ne zasluži nasilja.
Kako lahko bržkone vsi brez dvoma razumemo partnerjevo klofuto ali tepež živali kot nasilje (Kar brez dvoma tudi je!), pri udarcu otroka pa dvomimo. Še več: ga zagovarjamo kot nujno in vzgojno. Za priznanje, da je vsakršno telesno kaznovanje otroka nasilje ne potrebujemo dokazov ne vem kakšnih raziskav o njegovih škodljivih vplivih. Na tem mestu se sprašujem, kaj daje staršem pravico uporabljati vzgojne ukrepe, ki bi bili povsem neprimerni in protipravni, če bi bili − ti isti ukrepi − uporabljeni proti partnerju? Zaradi pravice in dolžnosti vzgojiti svojega otroka? Ravno nasprotno.
Nasilje je a priori nevzgojno in je v nasprotju z vzgojo, ki je v svojem bistvu sočutje in empatija. Z nasiljem ne moremo vzgajati, ker nasilje povzroči podrejanje in uboganje iz strahu, želimo pa upoštevanje pravil, ki izhaja iz sočutja in razumevanja. Bistvo in cilj vzgoje ter discipliniranja je namreč učenje, poučevanje − gre za proces razvoja posameznikove osebnosti ter njegovo vključevanje v družbo. Pred seboj ima torej dolgoročni cilj razviti vrednostni sistem, moralni kompas posameznika, da bo kot odgovorni član družbe živel izpopolnjeno, srečno življenje in gradil ljubeče medosebne odnose.
Dejstvo je, da udarec zaboli, rani in osramoti. Na tem mestu marsikdo oporeka, da saj otroka ne udariš tako močno, da bi ga bolelo, samo malo. Potemtakem, ga lahko tudi objamemo, mar ne? Četudi takšen udarec ne povzroči fizične bolečine, otroka rani in ta občuti veliko sramu ter strahu.
Dejstvo je, da odsotnost vsakršnega telesnega kaznovanja ne pomeni permisivne vzgoje. Pomeni namreč priložnost razvoja empatične povezanosti staršev z otrokom, ki mu postavljamo jasne in trdne meje, znotraj katerih se otrok počuti varno ter ljubljenega in spoštovanega. Otrok si bo upal preizkušati postavljene meje v odnosu, za katerega bo čutil, da je za to dovolj varen. To pomeni, da se ne bo vedno vedel v skladu s postavljenimi pravili, kar bodo starši razumeli kot neubogljivost. Sočuten stik z otrokom je težje ohraniti takrat, ko smo jezni, ker nam otrok nasprotuje in se ne podredi našim pravilom. Otrok nas tako lahko spravi tudi do roba, ko začutimo, da bi jih morali pretepati. Morda tudi zato, ker so starši tepli nas in ne znamo drugače. Zelo dragoceno je, da se na tej točki lahko zadržimo in pomirimo, ne da bi udarili otroka. S tem, ko starši uspemo pomiriti sebe in potem otroka (ki npr. v »izpadu trme« tepe, vpije, se meče po tleh ipd.), ustvarimo priložnost, da se z njim povežemo ter ga poučimo o primernem vedenju in o tem, kaj je v življenju zares pomembno. Tu se lahko najprej vprašamo po razlogih za otrokovo »neprimerno« vedenje. Je morda utrujen, lačen, išče našo pozornost? Spomnimo se: kadar smo tudi sami utrujeni, ravno tako nismo najbolj potrpežljivi in dobro razpoloženi. In nadalje, kaj želim otroka naučiti in na kakšen način, bi mi to najbolje uspelo? Zdržimo in počakajmo, da se otrokova razburjenost in jeza poležeta, potem pa se z njim sočutno pogovorimo. Tako bomo otroku dali vedeti, da je za nas pomemben in da ga spoštujemo ter imamo radi.
Kadar začutimo, da se v odnosu do otroka naša jeza nevarno stopnjuje, da ne bomo zdržali, da bomo po domače povedano »izgubili živce«, stopimo stran in naj otroka prevzame naš partner. Če to ni možno, stopimo po kozarec vode in zadihajmo, da se umirimo. To je zelo preudarno in dragoceno za odnos z otrokom, ker se bomo potem lažje z njim pogovorili o njegovem vedenju.
Kako bi si bilo priznati, da je vzgoja včasih naporna, saj terja svoj čas, veliko mero potrpežljivosti in rahločutnosti? Da otrok v nas vzbuja tudi jezo, celo bes, obup in nemoč? Ja, vse to in to je nekaj povsem človeškega ter normalnega. Zaradi tega še nismo slabi starši. Niti ni treba, da smo popolni starši − dovolj je, da smo dovolj dobri.
Šele ko lahko priznamo, da je vsak udarec otroka nasilje in nekaj nesprejemljivega, lahko sprejmemo zavezo, da ne želimo tepsti svojega otroka. Kakšna škoda in krivica bi bila, da bi edinstven odnos med starši in otrokom živeli v (zmotnem) prepričanju o vzgojni nujnosti udarca. Udarec zaboli, globoko rani in poniža. Mar to želimo povzročiti svojemu otroku, za katerega nikakor ni samoumevno, da smo dobili edinstven privilegij deliti dobršen del življenja z njim? Otroku, za katerega radi rečemo, da je naše največje bogastvo. Če se to vendarle zgodi, si otrok zasluži najprej naše iskreno opravičilo. Iz priznanja nemoči, ranjenosti in žalosti, se rojeva prostor za razvoj sprememb in empatije.
Dovolimo si živeti ljubeče, rahločutno in sočutno starševstvo.