Šrcd

        

Trema in sramežljivost pri otroku

Vsakdo od nas se je že kdaj znašel v situaciji, ko bi se najraje vdrl v tla. Ko je imel občutek, da ga vsi gledajo, ko ni vedel, kam bi dal roke, kako bi pogledal, in kako bi se postavil, ko se mu je tresel glas … Z eno besedo: trema. Ta se pojavi, ko smo v novi situaciji, kjer želimo biti uspešni, a ne vemo, kako se bo vse skupaj odvijalo. Takrat se v nas pojavi strah in sram, ljudje pa ju na različne načine kažemo in tudi obvladujemo.Skozi takšne situacije in procese smo šli vsi. Eni pogosteje, drugi bolj redko, včasih na bolj blag, drugič na težji način.

Preberite več

Sprejmi me takšnega, kot sem

V terapiji pogosto srečujemo pare, ki pridejo s pritožbo, da partner dela nekaj narobe in želijo, da se moteče vedenje spremeni ali vsaj izboljša. Pri tem se tudi prvotni ''krivec'' oglasi s svojimi pritožbami, očitki in zamerami. Hitro se lahko ujamemo v krog obtoževanja in užaljenosti, ki ga terapevti skušamo prekiniti. Predstavljajmo si primer, kjer moški pride iz službe, in ne želi pogovora, rad bi se ''le spočil''. Partnerica pa ga pričakuje, povedala bi mu o svojem dnevu, prav tako pa si želi slišati, kako je dan preživel on, kako mu je uspelo predavanje, pogovor s šefom ali kaj se je dogovoril glede dopusta ... Lahko si predstavljamo zaplete, ki temu sledijo. On redkobeseden, odrezav in nejevoljen, ona prizadeta in z prepričanjem, da se premalo pogovarjata, ter da se počasi oddaljujeta drug od drugega.
Spreminjati drugega bi bilo tako enostavno: on naj se le začne pogovarjati; ona naj ga le pusti pri miru tiste pol ure.

Preberite več

Soočanje s samomorom bližnjega 2

Kot smo omenili že v prejšnjem prispevku, ima žalovanje pri samomoru določene posebnosti - lahko je dolgotrajnejše in težje, predvsem zaradi tistega večnega: »Zakaj?«.
 
Tveganja
Občutek izgube povečuje stigmatiziranost in odzivi okolja, kadar so le-ti nesočutni: »Gotovo je bilo kaj narobe.«, »Kako da niso opazili, ni to čudno?«; so pretirano »sočutni« oziroma pomilovalni: »Uboga družina ...«, »Ali ni že dovolj hudo? Še to ...« ali pa le žalujoči dobijo le vljudnostni molk. Bližnji pogosto nimajo komu zaupati svoja občutja in nimajo pravega sočutnega sogovornika, ki bi znal prisluhniti njihovi žalosti, jo zdržal in razumel. To lahko povzroči zapiranje vase in osamitev. Zmanjša se občutek zaupanja vase in v druge, prav tako se zmanjša stopnja samospoštovanja. Pojavi in poveča se lahko strah pred preveliko »navezanostjo« ali pred vzpostavljanjem odnosov, ki za posameznika s tako izkušnjo niso več varni. Pojavlja se vprašanje: »Kaj če se bo ponovilo?«

Preberite več

Soočanje s samomorom bližnjega 1

V Sloveniji so samomori najpogostejša nasilna smrt. Po koeficientu samomorilnosti (število samomorov na 100 000 prebivalcev) se uvrščamo med prvih deset držav na svetu, ter med šest samomorilno najbolj ogroženih držav. Statistitični urad RS navaja: ''Leta 2011 je v Sloveniji zaradi samomora umrlo 436 prebivalcev, 347 moških in 89 žensk. To je sicer za četrtino manj kot pred dvema desetletjema, a še vedno si povprečno na vsakih 20 ur ena oseba vzame življenje. Povedano drugače: med prebivalci, ki so umrli preteklo leto, je vsaka 43. oseba umrla zaradi samomora.'' (vir: Statistični urad Republike Slovenije, Svetovni dan za preprečevanje samomora 2012, 7. september 2012, Posebna objava, www.stat.si).«
Te visoke in hladne številke ne povedo veliko. Ali vemo, da v krog tistih, ki jih samomor bližnjega prizadene, ne spadajo samo ožji družinski člani, sorodstvo, ampak tudi prijatelji, sodelavci in sosedje? Lahko le zaslutimo, koliko posameznikov se dejansko sooča z izgubo in prizadetostjo. Samomor je dejanje, ki se žal ne konča s smrtjo - ta šele sproži dolgotrajno dramo tistih, ki ostanejo, saj breme umrlega ostaja v omarah in predalih bližnjih, ki so tako obsojeni na dolgotrajna negativna doživljanja večnega vprašanja: ''Zakaj?''.

Preberite več

Otrok ne upošteva šolskih pravil. Kaj je narobe?

Zakaj ravno moj otrok? To vprašanje si pogosto zastavijo starši, ko jim učiteljica v šoli pove, da njihov otrok v šoli pogosto ne upošteva pravil, se pretepa ter je pri pouku zelo nemiren.
Zaskrbljeni starši želijo seveda otroku pomagati in začnejo iskati vzrok za otrokovo vedenje. Pogosto se sprašujejo, kaj so naredili narobe. Bi morali biti bolj strogi? Bolj vztrajni pri postavljanju meja?
Nemalokrat pa starši iščejo vzroke tudi v napakah učiteljev, v neprimernem obnašanju drugih otrok, ki naj bi povzročali stisko otroku in s tem njegovo neprimerno vedenje.
Otrok res lahko ustvari konflikt, a ga sam pogosto ne more rešiti. V predšolski dobi in v prvi triadi je naloga odraslih, da otroku pomagajo pri reševanju le teh. A pogosto se zgodi, da se tudi starši znajdejo v začaranem krogu in otroku ne zmorejo na pravi način pomagati.

Preberite več

Kaj je empatija?

Pred kratkim sem prebral, da je empatija ''zmožnost razumevanja človeškega bitja in sposobnost sočustvovanja''. Kljub temu, da bi razlago lahko malenkostno spremenil ali obrnil, se mi je vseeno zdela nekako primerna. Čez nekaj dni - v še tako kratkem času, da sem jo lahko v spominu primerjal s prvo - pa sem naletel na razlago, ki ima drugačen pristop k razlagi te človeške sposobnosti in se me je globlje dotaknila: ''Empatija je čustvena sposobnost, ki nam omogoča, da se na druge odzovemo na smiseln, nežen in skrben način.''
Empatijo bi lahko glede na prvo razlago, z rahlim karikiranjem, obrazložili kot nekaj zelo preprostega. Vsi smo že imeli slabe dneve in jih bomo gotovo še imeli. Težave v službi, z zdravjem, z odnosi - ljudje nas razočarajo, izdajo, sanje se nam ne uresničijo. Zato ni težko razumeti sočloveka in mu reči, da ga razumemo. ''Joj, kako hudo …''

Preberite več

Lahko sebe jemljem resno?

V življenju stvari vedno vodijo v neko smer, se k nečemu nagibajo, nas nekam peljejo. In to ne brez nas samih in ne mimo nas. Dostikrat smo v dogajanje in funkcioniranje nas in odnosov okoli nas prisotni na način, da se ne zavedamo našega vpliva in pomena za nastalo situacijo. Doživljamo, kot da sami ne vodimo aktivno dejanj, besed, čutenj ampak se nam kar dogajajo. Imamo vtis, da imajo drugi nad nami moč, kot da stvari določa nekdo drug. Stvarem zunaj nas dajemo veliko moč in pomen. Potek dogodkov, odnosi in nastale situacije nam niso všeč in smo nezadovoljni, pa ne vemo zakaj in v zgodbi ne vidimo sebe kot tistega, ki omogoča ali celo povzroča nastalo stanje.

Preberite več