To kar vsak izmed nas je, je zelo povezano s tem, kar so nas učili naši predniki. V sociologiji bi temu rekli primarna socializacija. Predstavljajte si, da bi vas starši vse življenje učili, da ljudje po svetu hodimo po eni nogi; druga pa je namenjena temu, da binglja zraven nas. Vso svojo zgodnjo mladost bi preživeli v prepričanju, da je normalno, da ljudje skakljamo po svetu po eni nogi. Vse bi bilo lepo in prav do trenutka, ko bi se odpravili v svet. Na široko bi odprli vrata svojega doma in »zaskakljali« med ljudi. V tistem trenutku bi ugotovili, da so ostali ljudje drugačni. Nihče izmed njih ne skače po eni nogi in naenkrat bi nas postalo sram. Kmalu bi tudi drugi opazili, da je z nami nekaj narobe in bi silili v nas z neumnimi vprašanji; saj je vendar, za nas, vse tako kot mora biti. Najprej bi zamahnili z roko in si rekli, da v tem svetu pa res ni več nobenega, ki bi bil normalen in odskakljali naprej, toda čez čas bi začeli opazovati druge, kako z lahkoto premagujejo velike razdalje in lahko bolj sproščeni med hojo opazujejo okolico. Začeli bi razmišljati o tem, kako bi bilo lažje, če bi tudi mi uporabljali to drugo nogo? Vprašanje, ki si ga doma nikoli nismo zastavili.
Na enak način se ljudje srečujemo z lastnimi prepričanji o sebi, drugih in svetu. Naše misli niso tako nazorne in lažje se skrijemo v množici, toda princip kako preneseni vzorci delujejo na nas in na našo okolico je isti. Tudi, in še posebej na področju lastnega vrednostnega sistema, je potreben razmislek o tem, da začnemo na svet in njegovo drugačnost gledati ne s strahom in nezaupanjem, ampak z razmislekom, kako bi se lahko izboljšala kvaliteta našega življenja.
Od prelomne točke, ko v sebi že čutimo, da se bomo podali na to pot spremembe in dejansko napotitvijo, vedno traja kar nekaj časa. Sprememba s seboj prinaša dvom v vse, kar so nas kadarkoli naučili. Nehote začnemo dvomit v svoj lasten vrednostni sistem in zelo pomembno je, da se zavedamo, da je to popolnoma normalen proces. Pot sprememb je trnjeva pot, ker od nas zahteva, da spremenimo tisto, kar je globoko in organsko povezano z našim bistvom. Mnogi na tej poti obupajo, ker niso opremljeni z mehanizmi ali ob sebi nimajo bližnjih, ki bi jim pomagali prehoditi to pot.
Ko preidemo to fazo odločanja začnemo teorijo prenašati v prakso. Predstavljajte si nogo, ki dvajset let samo bingljala ob telesu. Nikoli ni bila zares obtežena. Takoj imamo več problemov; noga nima nobene mišične mase kar pomeni, da nas čaka naporna fizioterapija. Kot po različnih poškodbah je to najprej ponavljanje zelo bolečih gibov in vsakič se moramo prepričevati, da ima ta bolečina smisel. Ko utrdimo mišice in postavimo nogo na tla imamo kar naenkrat porušeno ravnotežje. Zaradi dolgotrajnega položaja na eni nogi se nam je spremenila postavitev medenice in kolkov, hrbtenica je ukrivljena in hoja po dveh nogah ne prinaša nobenega užitka. To je svet, ki nam je popolnoma ne poznan. Zelo pomembno je tudi to, da se zavedamo, da rezultati naših naporov po navadi niso enaki našim pričakovanjem. Svet dvonožcev prinaša tudi svoje nove izzive, ki jih prej očarani od želje po tekanju nismo opazili. Ko govorimo o spremembah v čustvenem doživljanju smo soočeni z enakimi napornimi postopki. Dolga leta zanemarjanja tega področja nas ohromijo in potrebno je zopet vzpostaviti mehanizme, ki nam bodo pomagali pri premagovanju naporov, ki so pred nami. Vse to pa zahteva svoj čas. Naše telo ni avtomat, ampak zelo zahteven organizem.
Pri telesnih poškodbah se vsi odločamo za pomoč fizioterapije. Terapevti se dnevno srečujejo s polomljenimi nogami in ukrivljenimi hrbtenicami. Za vsa ta stanja imajo primerne vaje in tehnike, ki nam lahko pomagajo do konca izkoristiti naš trud in kar je morda najbolj pomembno, pa se tega včasih sploh ne zavedamo, z nekom se skupaj podamo na to pot rehabilitacije. Obstaja nekdo, ki mu je res mar za našo nogo, kolk, hrbtenico, nekdo, ki vsak teden preceni naš napredek, nas usmerja in spodbudi takrat, ko sami nimamo dovolj moči, da bi se pobrali. Nekdo, ki razume proces skozi katerega gremo in ima na tej naši poti vedno v mislih cilj – to je zdrav človek. Če je fizioterapija nekaj, kar je širše sprejeto kot pomemben del človeškega razvoja in so telesne poškodbe nekaj normalnega v našem svetu, je na področju psihoterapije prisotno še vedno veliko stigme.
Ko govorimo o težavah na področju odnosov ljudje vedno poskušamo najprej sami poizkusit najti prave rešitve in iskati tehnike, ki nam bi pomagale. Naš miselni in fizični proces zaradi stigme je veliko daljši kot pri fizioterapiji. Samo zdravljene (psihoterapija namreč pomeni pozdraviti dušo) je zakasnjeno. Nekako tako kot če bi ob zlomu noge čakali tri ali pa deset let, preden bi se odločili, da bi nekaj v zvezi s tem postorili. Vse to s seboj prinaša dodaten čas in težjo rehabilitacijo.
Inteligenca človeka ni odvisna le od odgovorov, ki jih da, temveč tudi od vprašanj, ki jih postavi. Včasih si res postavljamo popolnoma napačna vprašanja. Preveč odgovornosti prelagamo na druge in premalokrat se vprašamo kaj lahko jaz naredim za to, da bo moje življenje in življenje tistih, ki mi pomenijo največ boljše? Svet je lepši takrat, ko imamo energijo, da se prilagajamo njegovi vihravi naravi. Velikokrat se ne zavedamo, da veliko več energije porabimo za to, da se trudimo sebe in druge prepričati, da je skakanje po eni nogi najbolj normalna stvar na svetu, kot da bi dejansko poskusili to isto energijo vnesti v spremembo.
Kdo ve, morda pa nam nekoč uspe preteči maraton?