Smrt otroka je ena najtežjih izgub, ki lahko doletijo posameznika in povzroči najintenzivnejše in vseprežemajoče žalovanje. Ne glede na starost otroka in ne glede na to, ali je bila smrt nenadna ali pričakovana, je smrt otroka nekaj, kar je proti vsakršnemu naravnemu redu in popolnoma spodkoplje tla posameznika. Otroci naj bi preživeli starše in ne obratno. Pomeni pa tudi izgubo prihodnosti, sanj in pričakovanj, ki so jih starši imeli ob svojem otroku.
Žalovanje
Žalovanje po smrti otroka je vseživljenjski proces z globokimi psihičnimi bolečinami. Gre za zapleten proces, kjer se zavestno poslovimo in preoblikujemo izkušnjo izgube ter jo integriramo v življenje. Povedano drugače: žalujoči se v procesu žalovanja sooča z bolečimi čutenji, ki jih »predeluje« in se na izgubo prilagaja.
Pri žalovanju govorimo o fazah žalovanja, ki so zaznamovane z določenimi čutenji in reakcijami, ki v posamezni fazi prevladujejo. Te faze so: šok, zanikanje, žalost, jeza in bes, krivda in strah, obup ter integracija.
Ker pa je žalovanje predvsem individualen proces, so faze žalovanja zgolj shema, ki postavlja neke zelo splošne okvire. Pri žalovanju se navadno premikamo od ene faze do druge, večkrat gremo tudi korak ali dva nazaj, preskočimo eno fazo, dalj časa ostanemo pri kakšni, občutimo več faz hkrati. Pomembno je poudariti, da v primeru, da katere izmed faz ni bilo, potem žalovanja še ne more biti konec.
Žalovanje in partnerski odnos
Vsak posameznik žaluje drugače, tudi v partnerskem odnosu. Razlike se prav tako pojavljajo glede na spol, saj je način spopadanja z bolečino pri moških in ženskah različen - posledično moški in ženske tudi različno žalujejo. Ženske svoja čustva izražajo močneje, njihovo žalovanje je ponavadi bolj intenzivno in traja dlje kot pri moških; slednji težje izražajo čustva, le-ta bolje kontrolirajo in se s svojimi čustvi spoprijemajo sami. Ženske navidezno nizek nivo žalovanja, neizražanje čustev, negovorjenje o izgubi pri moških pogosto dojemajo kot znak, da jim ni mar zanje in za njunega mrtvega otroka.
Moški pa na drugi strani ne verjamejo, da njihove žene žalujejo tako intenzivno in tako dolgo in si to napačno interpretirajo kot nerazumno. Zmotno tudi interpretirajo, da odprta komunikacija povzroča dodatno bolečino za oba. Nerazumevanje teh razlik lahko vodi v strah, negotovost in stres, ki otežuje proces žalovanja.
Razlike v žalovanju med partnerjema se kažejo tudi v dojemanju spolnosti. Po nekaterih raziskavah približno 60 % žensk po smrti otroka kaže zmanjšani interes za spolnost, kar je posledica dejstva, da spolnost dojemajo kot nekompatibilno z žalovanjem. To jih pogosto vodi do občutkov krivde, poleg tega pa jih spolni odnos spominja na spočetje otroka.
Pri moškem se dojemanje spolnega odnosa po smrti otroka bistveno ne spremeni, saj moški spolni odnos dojema kot dejanje bližine, naklonjenosti in podpore med partnerjema - moški si zmanjšano željo žene za spolnost pogosto napačno tolmači kot znak indiferentnosti do njega.
Eden največjih izzivov ob soočenju s smrtjo otroka je, da partnerja uspeta prepoznati te razlike v žalovanju ter svoja izkrivljena dojemanja, s tem pa se odprejo možnosti za sočustvovanje in medsebojno podporo, kar pripomore k uspešnemu poteku žalovanja. Raziskave kažejo, da kar 63 % žalujočih staršev prejme podporo s strani svojih partnerjev. Zanimivo je tudi, da ne glede na to, da relativno velik odstotek parov po smrti otroka doživlja resne zakonske konflikte in stres (28 - 81 %), relativno malo zakonov razpade (2 - 13 %).
Zdi se, da je usoda partnerskega odnosa po smrti otroka v veliki meri odvisna od kvalitete odnosa ter sposobnosti empatije že pred izgubo. Če je bila povezanost globoka in iskrena, je verjetnost izražanja čustev tudi v tako težkih trenutkih, sposobnost povezanost in podpore, bistveno večja. Nasprotno pa bosta partnerja, ki sta bila že prej ujeta v igro tlačenja čustev, tudi zdaj težko izražala svoja čutenja, kar bo močno oteževalo proces žalovanja pri vsakem izmed njiju. Takemu paru še posebej pripada pomoč in sočutje od zunaj.
Psihološka in psihoterapevtska pomoč žalujočim staršem
Že ob času smrti otroka je izjemnega pomena, da se staršem praktično pomaga, da prepoznajo realnost izgube. Pomembno je, da vidijo, držijo in poimenujejo - če gre za novorojenčka - svojega mrtvega otroka in ga tudi pokopljejo. Pomembno je tudi, da se lahko pogovorijo z zdravniki o vzrokih smrti in da so jim na voljo vse potrebne informacije o možnostih nadaljnje pomoči (terapija, vključitev v podporne skupine, ...)
Psihoterapevti običajno obravnavajo žalujoče starše več mesecev ali let po izgubi. Največkrat potrebujejo pomoč pri depresiji ter drugih psihiatričnih simptomih, ki imajo svoj izvor v izgubi oziroma neizžalovani izgubi ter se spopadajo z obtoževanjem, krivdo, jezo in težavami v odnosu. Za pomoč nikoli ni prepozno.
Terapevt znotraj varnega okolja staršem omogoči, da govorita o otroku, ga poimenujeta in s tem ustvarita prostor zanj v sedanjem življenju. Opogumlja in spodbuja ju, da govorita o svoji izkušnji žalovanja, izražata svoja težka in boleča čutenja, ki kažejo tudi na različnost njunega žalovanja.
Partnerja tako lahko postaneta bolj občutljiva za potrebe drugega in se začutita, kar pripomore k temu, da se bolj povežeta in sta tako v procesu žalovanja drug drugemu v oporo.