Šrcd

        

Izgube je potrebno izžalovati

Vsak od nas se v življenju srečuje z izgubami, za katerimi žaluje. Te izgube so lahko zelo različne: izguba službe, položaja, ločitev, izguba prijateljstva, upokojitev, izguba domače živali, kronična bolezen, izguba lastnine, nezmožnost imeti otroke, rojstvo prizadetega otroka, odhod otrok od doma in še vrsta drugih. Čeprav lahko vse te izgube posameznika globoko prizadenejo, pa je gotovo smrt bližnje osebe tista, ki za posameznika in tudi za njegovo družino pomeni najtežjo izgubo.

Vse izgube zahtevajo žalovanje. To je povsem naraven odziv na izgubo in je proces, v katerem se žalujoči sooča z bolečimi čutenji, jih »predeluje« in se na izgubo prilagaja.

Pri žalovanju govorimo o fazah žalovanja. Te so: šok, zanikanje, žalost, jeza in bes, krivda in strah, obup ter integracija. Zaznamovane so z določenimi čustvi in reakcijami, ki v posamezni fazi prevladujejo. Ker pa je žalovanje predvsem individualni proces, so faze žalovanja zgolj shema, ki postavlja neke zelo splošne okvire.

51

Vsak žaluje drugače, na njemu lasten način. Ne obstaja napačno ali pravilno žalovanje, tudi ni časovnega okvira, ki bi določal, koliko časa je primerno žalovati. Po navadi žalovanje traja dlje, kot si mislimo, oz. dlje, kot okolica meni, da naj bi trajalo.
Na način žalovanja vplivajo spol, starost, zrelost, fizična in psihična stabilnost, kultura, duhovnost, verska pripadnost, družinska dediščina in druge življenjske izkušnje, kot so pretekle izkušnje z izgubo, soočanje s stresnimi situacijami v preteklosti. Zdi se, da nekateri zmorejo iti skozi ta proces sami oz. v krogu in s pomočjo le svoje družine, nekateri pa pri žalovanju potrebujejo tudi sočutje od zunaj.

Zato je izrednega pomena, kam in v kakšno okolje oz. družino je posameznik, ki žaluje, vpet. Ali družina predstavlja zdrav in funkcionalen sistem ali pa so odnosi v družini razboleli, podrti in nefunkcionalni. Vsaka družina ima svoj način soočanja s smrtjo in izgubami glede na pretekle generacije. Funkcionalna družina in posameznik v njej lahko ob izgubi močno in odprto reagirata, ker lahko izražata to, kar čutita, in se na izgubo precej hitro prilagodita. Povsem drugače pa je tam, kjer je družina nefunkcionalna, saj družina lahko zahteva določen način vedenja, tlačenje čustev oz. neizražanje tistega, kar čutijo. Žalovanje je večkrat pojmovano tudi kot neprimerno. Zato se takšna družina in posameznik na izgubo ne moreta prilagoditi in ne moreta iti naprej. Potreba po žalovanju pa je globoka človekova nujnost, in v njem samem je, da reagira na izgubo. Če se to ne zgodi, potem lahko potlačena težka čutenja pridejo na dan kasneje v neprimerno težji obliki, npr. bolezni, neprimernem vedenju, …

Na to, kako se žalujoči prilagodi na izgubo, vplivajo tudi dejavniki, ki se nanašajo na sam dogodek, ki spremlja izgubo. Je izguba pričakovana oz. je že prej obstajala verjetnost, da do nje pride, in smo notranje nanjo nekako pripravljeni, ali pride iznenada in nas najde povsem nepripravljene. Če govorimo o smrti, govorimo o t. i. pričakovani smrti (kot morda posledici težke in neozdravljive bolezni) ali pa o nepričakovanem in nenadnem dogodku (prometna nesreča, kap, samomor …). Obe vrsti smrti sta izredno stresni, toda če je bila smrt nepričakovana, se posameznik oz. družina ni imela časa pripraviti na izgubo, se posloviti, razrešiti starih zadev. To dejstvo lahko precej obremeni proces žalovanja.

Dejavnik, ki je večkrat spregledan, je pa zelo pomemben, je odnos širše okolice do izgube in do žalujočega. Nepremišljene besede in komentarji v času žalovanja, ko je žalujoči še posebej občutljiv, močno prizadenejo. Zato nikoli ne recimo: »Moraš pozabiti in iti z življenjem naprej!« ali »Ne joči.« ali »Ne bodi jezen.«, »Ne bodi žalosten.« ali »Vem, kako se počutiš.«, »Saj bo bolje.«, »Čas celi vse rane.«. Raje recimo: »Žal mi je za tvojo izgubo.«, »Normalno je, da si žalosten/jezen/prestrašen.«, »Prav je, da govoriš o tem.«.

Res je, da gre v prvem primeru največkrat za dobronamerne pripombe ljudi, ki ne vedo, kaj naj rečejo. Včasih celo prijatelji in znanci z žalujočim o izgubi sploh ne bodo govorili, ker ne vedo, kako je z žalujočim, ne vedo, kaj reči, ne vedo, ali bodo žalujočega še bolj prizadeli, ali pa, ker se sami težko soočijo z izgubo. Zato jim je tudi neprijetno v bližini žalujočih. Za žalujoče pa bi bilo idealno, če bi jih bila okolica pripravljena poslušati. Večina žalujočih ima v procesu žalovanja namreč veliko potrebo, da bi čim več govorili, tako o izgubi kot o svojih občutkih. Zato je tudi ena od pomembnih stvari v procesu žalovanja empatična podpora okolice.

Če posameznik tudi po daljšem času žalovanja nikakor ne more uspešno zaključiti, potrebuje pomoč. Največkrat pomaga psihoterapevtska pomoč, če je huje, pa tudi pomoč z zdravili. Po navadi je pri ljudeh, ki pridejo na terapijo, glavni problem v tem, da nosijo s seboj stare, neizžalovane izgube (morda gre celo za generacijsko neizžalovane izgube). Te spremljajo močna in zablokirana čustva, ki jih je potrebno nasloviti in ozavestiti ter ljudem ob izgubi pomagati, da prepoznajo svoja razdiralna čutenja, ki so bila zaradi svoje teže ali pa zaradi samih pravil v družini lahko prepovedana, nezaželena, nerazumljena in zato tudi niso mogla biti nikoli predelana.

Vse, kar boli, potrebuje sočuten odnos, v katerem bodo solze prišle na dan in oprale bolečino, ki razjeda dušo in telo.

Ključne besede: Žalovanje