Srečanje z otroki iz Ukrajine v mladinskem zdravilišču in letovišču Debeli Rtič
Kaj dela naše življenje srečno in polno?
V življenju hodimo po različnih poteh in gremo skozi mnoge preizkušnje. Nekatere so lepe, druge težke in boleče. Jaz si življenje včasih predstavljam kot slikanje umetniške slike. Slikar si zamisli, kaj želi prenesti na platno in z barvami in osebno tehniko izraža svoja najgloblja čustva, zaznavanje in pogled na življenje. Resno vzame stvaritev in ji posveti ves svoj čas.
Tudi naše življenjsko poslanstvo je cilj, ki mu z vso resnostjo sledimo in ga uresničujemo ter hkrati bogatimo z izpolnjevanjem želja in hrepenenj. Hote in nehote nam pri tem pomagajo ljudje, ki jih srečujemo, če jim le znamo prisluhniti in jih sprejeti.
Kaj dela naše življenje srečno in polno?
V življenju hodimo po različnih poteh in gremo skozi mnoge preizkušnje. Nekatere so lepe, druge težke in boleče. Jaz si življenje včasih predstavljam kot slikanje umetniške slike. Slikar si zamisli, kaj želi prenesti na platno in z barvami in osebno tehniko izraža svoja najgloblja čustva, zaznavanje in pogled na življenje. Resno vzame stvaritev in ji posveti ves svoj čas.
Tudi naše življenjsko poslanstvo je cilj, ki mu z vso resnostjo sledimo in ga uresničujemo ter hkrati bogatimo z izpolnjevanjem želja in hrepenenj. Hote in nehote nam pri tem pomagajo ljudje, ki jih srečujemo, če jim le znamo prisluhniti in jih sprejeti.
Otroci so zaradi svoje spontanosti in neobremenjenosti odraslim lahko zgled, ko z vedoželjnostjo, hrepenenjem in ljubeznijo polno živijo vsak nov dan.
A nekaterim otrokom (žal premnogim) je veliko lepega odvzeto: svoboda, ljubezen, igra in sreča. Kriv ni nihče drug kot odrasli, ki si ne znajo iskreno pogledati v oči in se pogovoriti. Vsakodnevno srečujemo družine, kjer je umrla povezanost; delamo v organizacijah, kjer so ljudje v strahu in ne znajo iti naproti drug drugemu in živimo v državah, kjer vlada nezaupanje, neiskrenost, zavist in sovraštvo.
Skrajni scenarij takih razmer so vojne, ki oropajo otroke vsega, kar jim pripada.
A nekaterim otrokom (žal premnogim) je veliko lepega odvzeto: svoboda, ljubezen, igra in sreča. Kriv ni nihče drug kot odrasli, ki si ne znajo iskreno pogledati v oči in se pogovoriti. Vsakodnevno srečujemo družine, kjer je umrla povezanost; delamo v organizacijah, kjer so ljudje v strahu in ne znajo iti naproti drug drugemu in živimo v državah, kjer vlada nezaupanje, neiskrenost, zavist in sovraštvo.
Skrajni scenarij takih razmer so vojne, ki oropajo otroke vsega, kar jim pripada.
Travma vojne otroka zaznamuje za vse življenje. Sovraštvo, jeza in zlasti strah, ki otroka preplavijo, ostanejo in nezavedno vplivajo na njegove reakcije in odzive v življenju. Vojna je huda travma, ki močno ogroža duševno zdravje otroka.
V juliju letošnjega poletja smo imeli terapevti Študijsko raziskovalnega centra za družino priložnost spoznati otroke iz območja, kjer v Ukrajini vlada vojna. Projekt je potekal pod naslovom: »Psihosocialna rehabilitacija ukrajinskih otrok na Debelem Rtiču«. Otroci, ki so prišli na dobro poznano otroško letovišče, so doživeli travmatične vojne dogodke. Nekateri so bili posebej prizadeti, ker so bili njihovi družinski člani ranjeni ali pa so bili celo med smrtnimi žrtvami vojnega nasilja. Gostitelji smo jim želeli nadomestiti delček tistega, kar so izgubili.
Obiskalo nas je 40 otrok. Spremljali smo jih terapevti Študijsko-raziskovalnega centra za družino v Ljubljani ter celotna ekipa Zdravilišča in letovišča Debelega rtiča. V naravnem in čistem okolju zdravilišča so se lahko nemoteno igrali in preko mnogih socialnih iger smo obudili njihovo željo po raziskovanju okolja, sebe in drugih. Predvsem pa smo jim omogočili, da so se imeli lepo.
Terapevtsko spremljanje otrok je bilo usmerjeno na izkustveno delo. Otroci so neposredno izkusili, kako se s telesnimi vajami umirijo, spoznajo nekatere stvari o sebi in o svojem telesu. Preko joge ter lahkih, na telo usmerjenih vaj, socialnih in športnih iger, ustvarjalnih delavnic, terapevtskega dela (individualne in skupinske terapije) ter delavnice s psi, so otroci občutili, da notranje stiske lahko postanejo lažje. Namen povezovanja telesa s čustvenim svetom je bilo prenesti to izkušnjo stabilnosti v vsakdanje življenjske situacije, tudi težke, stresne in naporne, ter kljub temu ohraniti ravnovesje.
Terapevtke smo bile tam predvsem za prepoznavanje otrokovih stisk in občutij in umirjanja le teh preko pogovora ali zgolj telesnega stika. Tako so otroci dobili izkušnjo, da jih nekdo v stiski začuti ter vzame resno. Dobili so izkušnjo, da v stiski lahko poiščejo pomoč in da jim pripada, da nanjo dobijo odgovor ter občutek varnosti.
Otroci so v novem okolju bivali 10 dni. V tem času so navezali ogromno novih vezi in stikov med seboj ter z ostalimi otroki, ki so tam počitnikovali. Oblikovali so si novo socialno mrežo, kjer so dobili neposredni odziv povezanosti in navezanosti. Najglobljo izkušnjo pa so si po našem mnenju pridobili s sprejetostjo v tujem okolju. Za otroke je ta izkušnja bistvenega pomena z vidika navezanosti, saj zaradi težkih izkušenj in travm, zelo težko začutijo varnost.
Obiskalo nas je 40 otrok. Spremljali smo jih terapevti Študijsko-raziskovalnega centra za družino v Ljubljani ter celotna ekipa Zdravilišča in letovišča Debelega rtiča. V naravnem in čistem okolju zdravilišča so se lahko nemoteno igrali in preko mnogih socialnih iger smo obudili njihovo željo po raziskovanju okolja, sebe in drugih. Predvsem pa smo jim omogočili, da so se imeli lepo.
Terapevtsko spremljanje otrok je bilo usmerjeno na izkustveno delo. Otroci so neposredno izkusili, kako se s telesnimi vajami umirijo, spoznajo nekatere stvari o sebi in o svojem telesu. Preko joge ter lahkih, na telo usmerjenih vaj, socialnih in športnih iger, ustvarjalnih delavnic, terapevtskega dela (individualne in skupinske terapije) ter delavnice s psi, so otroci občutili, da notranje stiske lahko postanejo lažje. Namen povezovanja telesa s čustvenim svetom je bilo prenesti to izkušnjo stabilnosti v vsakdanje življenjske situacije, tudi težke, stresne in naporne, ter kljub temu ohraniti ravnovesje.
Terapevtke smo bile tam predvsem za prepoznavanje otrokovih stisk in občutij in umirjanja le teh preko pogovora ali zgolj telesnega stika. Tako so otroci dobili izkušnjo, da jih nekdo v stiski začuti ter vzame resno. Dobili so izkušnjo, da v stiski lahko poiščejo pomoč in da jim pripada, da nanjo dobijo odgovor ter občutek varnosti.
Otroci so v novem okolju bivali 10 dni. V tem času so navezali ogromno novih vezi in stikov med seboj ter z ostalimi otroki, ki so tam počitnikovali. Oblikovali so si novo socialno mrežo, kjer so dobili neposredni odziv povezanosti in navezanosti. Najglobljo izkušnjo pa so si po našem mnenju pridobili s sprejetostjo v tujem okolju. Za otroke je ta izkušnja bistvenega pomena z vidika navezanosti, saj zaradi težkih izkušenj in travm, zelo težko začutijo varnost.
Terapevti in delavci Zdravilišča in letovišča Debeli rtič smo zavzeto in dobro sodelovali. Po vsakodnevnem delu smo si »izmenjali« svoja doživetja in dvome ob delu z otroki. Enako, kot otroci v novem okolju, tako daleč od svojega doma, smo se namreč tudi mi soočali z lastnimi čustvi ter novimi spoznanji. Obogateni s pridobljenimi izkušnjami, s spodbudnimi medsebojnimi odnosi smo vsak dan znova odšli med otroke, jih poskušali začutiti, prepoznati stiske, ki so jih doživljali v skupini in jih povezati z njihovimi osebnimi zgodbami. Trudili smo se jim dati občutek, da smo odrasli še vedno tisti, ki jim otrok lahko zaupa in jim pove svoje stiske in strahove ter nanje dobi primeren odziv in pomiritev.
Upamo, da bodo tudi zaradi naše pomoči lahko gradili svoje življenje naprej - skupaj s sovrstniki, odraslimi in sami s seboj.
Ko so odhajali, nam je bilo težko. Delček sebe smo jim podarili in del nas je za vedno ostal prežet z njimi - ostali so nam njihovi veseli in vedoželjni pogledi, ki pa so bili včasih tudi obupani, tudi žalostni, vendar pa še vedno polni hrepenenja in pozitivnega pričakovanja.
Sliko našega življenjskega poslanstva so to poletje polepšali otroci iz Ukrajine, ki so k nam prišli, da bi našli nove moči za življenje. V nas so vzbudili nekaj lepega, nam pokazali, da besede niso vedno pomembne, da je jezikovno bariero moč premagati s pogledom, nasmehom, dotikom, objemom in poljubom. To je jezik, ki ga poznamo vsi, ki imamo veliko in odprto srce.