Intenzivna stanja tesnobe lahko dejansko spremenijo naše zavestno zavedanje in v nas prebudijo občutja nebogljenosti in nemoči. Kadar ne zmoremo takšnega stanja pomiriti, mu dati besede in pomena, lahko napetost postane neznosna. Počutimo se ujeti in nesvobodne ter si želimo samo še odklop od tega norega sveta. Norega sveta, ki je v nas samih ali morda od vsega kar nas obdaja ali pa kar kombinacije obojega? Zgodi se, da se ujamemo v lastno zanko, kjer se čutenja umaknejo v našo notranjost, kar imenujemo disociacija.
Disociacija ali umik čutenj je normalen pojav, ki ga lahko doživimo ob čisto vsakdanjih početjih, in sicer, ko se na primer zatopimo v svet knjige ali filma in tako izgubimo občutek za potek časa in okolico. V takšnih primerih disociacija na nas vpliva bolj ali manj pozitivno, medtem ko poznamo tudi umike čutenj iz vsakdanjega življenja, ki niso v naše dobro, niti v dobro okolice. Skrita in nerazumljena bolečina lahko žalostno usmerja poteke naših življenj, zaradi česar se na koncu dneva morda počutimo vse pogosteje izčrpane in brezvoljne in si tudi ob koncu tedna želimo le še odklop. In tako telesu prepustimo, da spregovori v svojih vedenjih, za katere imamo občutek, da so nam rešilne bilke in hkrati naše prekletstvo. Vendar, kadar je naše telo že toliko preplavljeno z vzorci vedenja, ki pravzaprav niso zares naša, saj delujejo proti nam - se največkrat še težje ustavimo in poslužimo za telo zdravih in prijaznih načinov, ki bi dali obliž na tisto, kar smo morali čez dan zapustiti, pozabiti, izdati, prezreti in zavreči, ker so vsa ta čutenja že odšla v tisti del notranjosti, ki je zavesti nedostopen. Prepustimo se lahko večernemu prenajedanju, pijači, zdravilom, spolnosti, aferam, … Če je disociacija pogost način ''premagovanja'' stisk, se na žalost lahko stopnjuje celo do zasvojenosti.
Vsakdo izmed nas je v življenju spoznal, kaj pomeni krivica in borba za svoja čutenja. To pa je v primeru travme ali čustvene zanemarjenosti, kjer ni bilo prisotne prave tolažbe, toliko težje vzdržati in razrešiti. Disociacija je v takšnih primerih popolnoma razumljiva, saj gre za refleksen odziv na ekstremno grožnjo in stres. Takšen umik čutenj in z njim povezane telesne senzacije je morda predstavljal edini zanesljiv način spoprijemanja s težkimi izkušnjami. In v primeru, da razrešitve dalj časa ni bilo, je takšen način obrambe postal stalnica, ki lahko človeka kasneje spremlja tudi v odrasli dobi. Razumljeno skoz oči preteklosti se odklop od čutenj zgodi takrat, ko telo fizično ne more uiti situaciji, saj je navezanost na najbližje odnose preživitvenega pomena. Če smo bili morda kot otroci izpostavljeni situacijam, ki so v nas prebudile veliko strahu in groze, pri čemer so bili vir tega osebe, na katere smo bili navezani (starši ali drugi skrbniki), takrat za nas, dobesedno, ni obstajala možnost razrešitve stiske. Del nas si je namreč želel tolažbe in pomiritve, drugi del pa si je želel iti vstran, na varno. To vodi v slepo ulico in telo se pri tem odzove z »razpadom«. Disociacija ob tem telesu zagotavlja zmanjševanje intenzitete napetosti ali morda popoln odklop in tudi zagotavlja zaščito pred zavestnim prepoznanjem negativnih misli, neprijetnih občutij in bolečimi izkušnjami.
Kadar kot v prostem padu zdrsnemo v odklopljenost, se lahko počutimo kot, da je vse okoli nas nadrealistično, kot v sanjah. Morda se zdi, kot da je telo odtujeno od sebe in se nam zdi, da opazujemo stvari, ki se dogajajo ločeno od nas. Zgodovina travm, zlorab ali zanemarjanj prižge v nas alarm intenzivne napetosti, kljub temu, da imamo v sedanjosti na razpolago varnost, ki si jo lahko nudimo in jo gojimo sami. In vendar nas telesni odziv lahko prehiti in ponovno odidemo v znano stanje disociacije, kar nam omogoča, da zaobidemo misli in pretrgamo tisto, kar se dogaja v telesu. Ob tem pa smo lahko izpostavljeni retravmatizaciji oziroma ponovni travmi, kljub temu, da nam dejansko v realnosti ne preti nobena nevarnost. In tako avtomatičen odziv, ki nas je v otroštvu odklopil od sebe in neprijetnega doživljanja, v sedanjosti postane problematičen, saj ni posledica svobodne izbire, temveč notranje prisile, ki se kot alarm vklopi vsakokrat, ko situacija lahko le bežno spominja na izkustva iz preteklosti. Strategija, ki je v otroštvu delovala kot rešitev, tako v sedanjosti onesposablja.
V stanju umika čutenj ali njihove poplave se vklopi primitivni del možganov, kjer primanjkuje sposobnosti za reševanje problemov in uvida v pomene in razloge, ki so pripeljali do situacije. V takšnem stanju je človek nezmožen se braniti ali uveljaviti oziroma izbrati sebi koristno vedenje.
Kadar se zgodi disociacija, se ponovijo zamrznjeni odzivi iz otroštva. Podoživi se izpostavljenost grožnjam, kjer ni bilo možnosti fizičnega pobega ali bojevanja nazaj in se je telo lahko popeljalo v popolno mirnost, tišino, morda v pretvarjanje spanja, zadrževanje sape ali pa disociacijo. Tako izjemno močna strategija kot je disociacija, ohranja telo zamrznjeno v času in s tem tudi nesposobno razločevanja med preteklostjo in sedanjostjo.
Disociacija lahko igra dvojno vlogo v povezavi z vedenjem, ki na nas vpliva poškodovalno: spremembe v prehranjevanju, prekomernemu pitju alkohola, odvisnost od spolnosti, nasilje -tako fizično kot psihično do sebe ali drugih - in podobno. Že samo razmišljanje o tem, da bi škodovali svojemu telesu s prekomernim pitjem alkohola, prenajedanjem, stradanjem, kompulzivno spolnostjo, fizičnim nasiljem in podobnim., lahko ustvari stanje disociacije. Kratkoročno bo to morda celo delovalo kot dobra izbira, vendar pa je dolgoročno takšen spremenjen način zavedanja strašljiv, ker odvzema vso moč samoodločanja. Kadar ti občutki postanejo že del osebnostne strukture in so zliti z občutkom identitete, poškodovanje telesa lahko postane način, kako ustaviti stanje disociacije. Lahko se povežete nazaj s seboj, ker se ob vizualnem šoku (npr. pornografija) ali pa topli krvi na koži (pri samopoškodovanju), ponovno občuti prizemljenost in povezanosti (ravno s temi čutenji gnusa, bolečine, zavrženosti, omamljenosti, strahu), na sicer otrplo telo.
Takšno vedenje nam torej lahko pomaga, da zmoremo odkriti fizične načine v katerih smo izkusili stanje disociacije. Nemogoče je pretrgati stik s tem vedenjem, dokler ne razumemo občutja v telesu, ki sporočajo pojav odklopa oziroma disociacije. Pri tem je želja po spoznavanju sebe, tveganje in zaupanje v možnost razrešitve v veliko pomoč. Morda se nam bo zdelo naravno, da se bomo hitro obsojali ali pa bomo izključevali nove možnosti pogleda na spremembo dojemanja sebe in odnosov, ki so imeli na nas največji vpliv. Zaradi tega se bomo lahko počutili še bolj negotove, kljub temu, da bomo čutili, da bi bila takšna sprememba za nas dobra. Nič ni pri tem narobe ali napačno, če smo prestrašeni ali zmedeni, ko spoznavamo nove načine odzivanja na situacije. Popolnoma naravno je, da oklevamo, kadar čutimo nemoč ob iskanju drugačne podpore. Da bi lahko svojo notranjost razvijali naprej, je potrebna radovednost, sicer ostanejo stvari takšne kot so. Morda so sicer predvidljive, vendar niso nikoli zares bolje.