Medsebojni odnosi nas zaznamujejo bolj, kot si mislimo, bistveno vplivajo na naše oblikovanje, na to, kar smo.
Dojenček je odvisen od svoje mame, saj brez nje ne more preživeti. Mama je na začetku življenja ves njegov svet: ona je tista, ki občuti njegov strah, lakoto, žejo in mu te potrebe zadovoljuje. Majhen otročiček izraža svoja čustva, mama pa mu jih pomaga predelovati na način, da ga ne ogrožajo in postanejo zanj sprejemljiva. Ko se ustraši, ga stisne k sebi in mu razloži, da se je le ustrašil velikega psa, da to ni nič hudega; ko je žalosten, ga potolaži … Če otrok ob starših zaradi različnih razlogov ne zmore izražati čustev, to zanj ni dobra popotnica, saj je doživljanje in izražanje čustev potreba vsakega človeka. To, da »fantov ne sme biti strah, da ne smejo jokati«, pomeni, da je prepovedano izražati strah ali da ne smejo izražati žalosti. To pripelje do tega, da kasneje moški pogosto v sebi tlačijo čustva, ki bi jih morali izražati in se na tak način sproščati. Tudi sam sem bil deležen take vzgoje in na žalost sem na tak način vzgajal tudi svojega sina. Z današnjim znanjem bi postopal drugače.
Če otroka ne sprejemamo kot enkratno bitje, ki nas spodbuja v igrivosti, kreativnosti in raziskovanju, ga zaznamuje za vekomaj. Omejevanja, ki jih v tem smislu doživi v otroštvu, se mu vtisnejo v podzavest in ga ovirajo tudi pozneje, saj se nauči, kakšen je sprejemljiv za svoje starše in raje ne počenja tistega, česar starši ne odobravajo, saj se takrat ne počuti želen, sprejet in ljubljen. Če mu starši dajejo občutek, da ni dovolj dober, bo to prepričanje postalo del njega in ga oviralo v ustvarjalnosti in raziskovanju.
Otrok vsrkava družinsko atmosfero ter sprejema vzorce obnašanja, ki jih v družini doživlja. Tudi če tivzorci niso dobri ali so celo škodljivi, so mu domači in jih sprejema. Ko odraste, nezavedno išče ljudi, ki mu zagotavljajo tako atmosfero, ki mu je poznana in domača; morda celo edina sprejemljiva. Tako je tudi pri izbiri življenjskega partnerja, ko nas k nekomu pritegne »neka kemija«, ki si je ne znamo razložiti, povezana pa je z atmosfero, ki je »v nas vtisnjena«.
Živimo obkroženi z drugimi ljudmi in drug na drugega z dejanji, razmišljanji, čutenji, vplivamo. Nekateri raziskovalci človeških odnosov celo trdijo, da smo zaradi medsebojnega vpliva »rezultat petih trenutno najpomembnejših oseb v našem življenju«. To pomeni, da se glede na vpliv teh petih ljudi spreminjamo tudi sami, če spremenimo okolje in ljudi okoli nas, pa to zelo vpliva tudi na nas same.
Pomembno je negovati medsebojne odnose, saj je od tega odvisna kvaliteta našega življenja. Obkrožimo se lahko z ljudmi, ki nas spodbujajo in podpirajo, lahko pa tudi s takimi, ki nas kritizirajo ali žalijo. Polno lahko živimo le v odnosih, ki nas osrečujejo in v katerih rastemo, slabe odnose pa vedno lahko poizkušajmo izboljšati, če to ni možno jih raje zaključimo. Izbira je naša.