Šrcd

        

Domače živali kot priprava na otroka?

Med mladimi kroži šala, da moraš najprej imeti rastlino. Če ta uspeva in za njo odgovorno skrbiš, lahko napreduješ na domačo žival, in če ti uspe tukaj, si počasi pripravljen na otroka. Nekateri se boste hudomušno nasmehnili in to misel tudi do različne mere vzeli resno.
Kot bodoči očka si bom vzel naslednje vrstice za to, da predstavim nekaj področij, na katerih po mojem mnenju skrb za domače živali res lahko pripomore k večji pripravljenosti na prihod novega družinskega člana, kot na to namiguje zgornja šala. Seveda ni dvoma, da je skrb za otroka tako čustveno kot časovno neprimerljivo bolj zahtevna in odgovorna. Verjamem pa, da par, ki odgovorno skrbi za domačo žival, lažje preide na skrb za otroka, kot če nima pred otrokom nobenih izkušenj s skrbjo za majhno živo bitje.
Sam nikoli nisem imel domače živali, dokler nisem pri 32 letih posvojil mlade tigraste muce (kasneje se je našemu domu pridružil še tigrasti mačkon). Bila je torej le želja, da bi bil skrben in ljubeč skrbnik, znanje pa sem moral pridobiti čisto na novo. Žival je lahko naš učitelj samo, če smo ji pripravljeni dopustiti, da spremeni naše življenje. Ob njej se potem lahko učimo prilagajanja in tudi soočanja z (občasnimi) težkimi občutki, ki jih prilagajanje povzroča.
 
 Če smo pripravljeni, se lahko učenje torej začne.
  • Mnogim prijateljem je previjanje najbolj neprijeten del skrbi za dojenčka. Mačje stranišče je dober začetek, če se s čiščenjem iztrebkov še nisi soočal. Nove vonjave, ponesrečeni zadetki ali ponesrečeno zakopavanje, ko se del večje potrebe izstreli iz stranišča? Maček vas prijazno nauči, da se da vse urediti in počistiti. Trenirate se tudi za pomiritev jeznih misli, ki brenčijo v glavi. Da je umazanijo storil namerno, da je prav čakal, da počistiš stranišče, da ga je lahko nato takoj spet umazal ali pa da ga moraš nadreti, tako da umazanije nikoli več ne bo storil. Groza. Pravzaprav je prava groza šele, ko se ujameš, da mačku v jezi ponoviš kak stavek, ki si ga zadnjič slišali kot otrok iz ust mame ali očeta. Njihovega – sedaj mojega stavka 'Pa kaj ti pade na pamet!' nisem slišal vsaj 22 let. Nekateri opisujejo podobne izkušnje šele ob otroku. Da jezne misli opazimo, jih komu zaupamo in tako pomirimo, da ne reagiramo takoj na njihovi podlagi, je seveda dosežek, na katerega smo lahko ponosni.

muc

  • Maček te nauči doživljati še nepoznane mešanice občutkov. Na primer koktajl jeze, zaskrbljenosti in začudenja. Tako se je moja nadobudnica večkrat v igri navdušeno zagnala in tudi splezala na vrh več kot meter visokega kaktusa, ki sem ga imel v dnevni sobi. Res sem bil jezen, saj sem imel kaktus zelo rad, hkrati pa sem bil prepričan, da si bo muca poškodovala tačke. Na srečo se je podvig vedno končal brez poškodb (razen za kaktus, ki je dobil nekaj prask), ob dobri hrani pa je muca kmalu postala tudi pretežka za take ideje. Bo otrok to ponovil? Verjetno ne, razen če imate res velik kaktus. A ko je moj nečak pristavil k omari stol, splezal nanj in se nato povzpel še na naslonjalo, da bi le dosegel vrh omare, je občutek nenavadno poznan. Ob tem skušajmo mirno reagirati (s treningom ob hišnem ljubljenčku morda malo lažje?), hkrati pa poskušajmo razumeti, da tega ni storil iz hudobije, neumnosti ali le da bi se zaradi njega 'sekirali' – ne maček ne otrok.
  • Ni potrebno iskati in nakupiti vsega kar piše v knjigah. Včasih je najpreprostejša žogica iz aluminijaste folije ali vezalka dosti bolj zabavna, kot kar koli kupljenega. Prav tako ne rabiš vse opreme za nego mačk, ki ti jo poskušajo prodati v trgovinah. Lahko in v redu je, če kupiš stvari po potrebi. Pravijo, da enako velja tudi, ko nakupuješ stvari za novorojenčka. In ko slišim za velika nesoglasja pri parih, ki pričakujejo prvega otroka, glede vrste in cene vozička, oblekic ali celo samega imena, sem vesel, da sem se nekaj na tem področju že naučil.
  • Se spomnite joka v zdravniških čakalnicah, ko otrok nikakor ne pusti odvzema krvi? Staršem, ljudem v čakalnici in vsem v zgornjem in spodnjem nadstropju je hudo. Otrok je čisto izčrpan od strašnega napora ter moker od solz in znoja. Maček ima zelo podoben strah, ko je potrebno dati kri. Da je agonija še daljša, je potrebno mesto za odvzem krvi predhodno obriti, da se iglo sploh lahko uporabi. Po dobri uri lovljenja, umirjanja, šepetanja, božanja in obupavanja smo bili izčrpani prav vsi. Nekateri so bili tudi popraskani. Pravi trening vzdržljivosti, muca pa je končala s tremi zabritimi deli telesa. Nekaj kapljic krvi za preiskavo pa smo vendarle dobili. Okrevanje po takšnih podvigih je obvezno - dobra hrana, topel objem in nežnost je verjetno edini način, da majhnemu otroku ali živali povemo, da ga k zdravniku ali veterinarju nismo peljali zato, ker je storil kaj narobe ali ker mu želimo slabo. Prav tako lahko partnerju zaupamo občutke in nemoč ob taki izkušnji ter se v tem povežemo in učimo pomirjanja tudi sami.
  • Ob hišnemu ljubljenčku sem se soočil tudi s tem, da je fizično kaznovanje nesprejemljivo. Ko morda praska vaš lep tepih, novo sedežno garnituro ali srajco, ki se suši in plapola v vetru: jeza … čista jeza! Čeprav me starši niso nikoli fizično kaznovali, sem kljub temu kdaj svojo muco, ko je delala kaj narobe, na rahlo udaril. Vedel sem, da muce udarec ni bolel. A sem nedvomno ob svojem obžalovanju, ki je sledilo prvotni jezi, opazil, da je bila vidno prizadeta tudi ona … umaknila se je in me zgroženo gledala: 'Kako moreš!' Če lahko to doživi in pokaže muca, se lahko vprašamo kako neprimerno je potem udariti lastnega otroka? Pa je prišla moja boljša polovica, ki mi je lepo razložila, da tudi udarci, ki 'nikogar ne bolijo' v resnici bolijo. Z nasiljem se ne da vzgajati. Tako v najinem stanovanju ni več nasilja ali groženj z nasiljem.Če dela žival kaj narobe, jo lahko na primer dvignete v naročje in jo s tonom glasu okarate, ali preusmerite k čemu drugemu in premislite, če ni morda lačna, razdražena, zdolgočasena … Nenazadnje pa je praskanje del mačje narave in vi ste jo povabili v svoje stanovanje. Narava otroka pa je igrivost in raziskovanje.Če vas ob takšnih vragolijah popade neustavljiva jeza, poskusite žival pogledati v oči. Ko boste videli njene začudene učke, ki prestrašeno sprašujejo kaj se dogaja, bo izginila tudi tista jeza, ki bi morda predlagala udarec. In prav to svetujejo strokovnjaki tudi staršem, ki se neustavljivo razjezijo na otroka: glejte ga v oči in začutite kaj vse vam otrok pomeni. Če boste otroka gledali v oči, ga ne boste mogli udariti. Fizičnega kaznovanja tako živali kot otroci ne morejo razumeti in nasilje nad njimi ni nikoli sprejemljivo.
  • Veliko je tudi odpiranja in zapiranja vrat, pospravljanja prevrnjenih predmetov in igračk, ki jih pustita mačka sredi hodnikov ter takšnih in drugačnih nezgod, ki doletijo predmete v stanovanju. Pravijo, da je podobno tudi, ko otrok začne raziskovati svoj novi dom. Ne vem. Gotovo pa je, da če smo navajeni doma imeti prevelik red in čistočo, žival odlično poskrbi, da se lahko sprostimo in morda kdaj spomnimo napisa, ki ga je nekdo ljubeče pripisal pod pobarvano steno v otroški sobi »Oprostite za nered, otroci ustvarjajo lepe spomine«. Če nas bo vsaka škoda ali umazanija razjezila, namreč ne bo lepo ne nam ne otroku. Kdo potem sploh še ostane, da bi užival naše čisto stanovanje?
Opisal sem nekaj težav, vendar vse toplote in prijazne pozornosti, ki smo je ljudje deležni s strani domačih živali, noben problem ne more zasenčiti. Nasmejem se vedno, ko si vzamem čas za igranje, pozornost ali nežno ljubeznivost.
In veselim se novega člana (ali članice) družine, ki naju bo z ženo naučil/-a še toliko novih stvari in upam, da se bo tudi on/-a naučil/-a kaj od naših kosmatincev - upam le, da ne plezanja po kaktusih. In staršem, ki berejo te vrstice in si mislijo 'Boš že videl kako drugače je,' odgovarjam: 'Velja. Ampak začetek je pa le!'
 

Ključne besede: Vzgoja otrok, Starševstvo