Miren četrtkov večer, skozi okno se še vidi zadnje barve zarje. Mož ravno pospravi kuhinjski pult, zloži krožnike in posodo v stroj, pobriše delovne površine in pri sebi čuti zadovoljstvo nad pospravljeno in urejeno kuhinjo. V tem pride domov žena, vstopi v kuhinjo in si privošči za večerjo banano. Vzame jo v roke, začne glodati, olupek pa odloži na pult. Ko mož to opazi skoči pokonci, jezen nad krivico, ki se mu godi. Kako more poteptati ves njegov trud, pohoditi njegova prizadevanja in ga prezreti. Kje je spoštovanje, kako da se v vseh teh letih zakona še ni naučila osnov v kuhinji, ko bi vsaj malo skrbela za red… Upravičene litanije? Afekt ga je preplavil, ga naglo prehitel in govoril je preden je pomislil.
V obrambi pred plazom cinizma, naukov, nasvetov, poniževanja in nespoštovanja njene osebnosti se žena instinktivno brani, v agoniji, da bi kot v kot stisnjena žival lahko preživela te sekunde. Napada nazaj, 'kako se pa obnašaš, tako se pa ne boš pogovarjal, tega pa nisem dolžna poslušati, neh mi težit, dej mir…'
Rezultat večera sta dva razbolena in ponižana življenjska sopotnika, vsak s svojimi ranami na svojem bregu. Večer mine v očesnem in besednem izogibanju, saj bi vsaka nova beseda ali pogled lahko bila podkovana z maščevanjem.
Naslednji dan sledijo neka opravičila, ki še vsebujejo besedice 'ampak, če bi ti…'.
Ko sta se uspela šele tretji dan vsak na svojem bregu nekoliko umiriti, priti v stik s sabo oz. čutenji, ki so divjala po telesu in opazila lastno ranjenost, sta se usedla na kavč. Modrejši le začne govoriti o svoji bolečini. Vzdušje, ki se je naselilo v odnos, je kazalo na iskrenost. V pogovoru brez očitkov, obsojanj in maščevanj, sta uspela izraziti vsak svojo bolečino prezrtosti in ponižanja. To ju je obogatilo do te mere, da sta se na novo in na nov način povezala z novim razumevanjem sebe in drug drugega. Opazila sta na novo, da sta sopotnika in ne nasprotnika; kako pomembno je prisluhniti sebi in drugemu ter oboje postaviti v odnos.
Ključno pri tej banani pa je bilo, da je mož pogruntal, da ga je pravzaprav celo otroštvo mama »špotala« in prestavljala po hiši, kaj še ni dovolj dobro, kaj je spet spregledal, zakaj še ni naredil tega in onega, kaj bi se dalo bolje. Zdaj je sam z bananinim olupkom delal točno to. 'Groza' si je rekel. Pretresen je bil nad tem kaj je počel ženi in hkrati hvaležen, da so se mu oči odprle. Tako mu je žena pomagala, da je stopil ven z vrtiljaka, ki ga je poganjala bolečina. Kakor je bil sam spregledan in neovrednoten, tako je v plazu kritik ob olupku tudi sam spregledal ženo, njen trud in njo samo.
Olupek sredi čistega pulta ne sodi. Afekt, ki se je ob tem odprl in vzalovil po telesu pa je olupek večkratno presegel. Odprle so se globje teme in globja ter historična vsebina.
Zgodba bi lahko namesto o olupku govorila tudi o temperaturi na termostatu, o košnji trave, o pospravljanju mize, o praznenju košev za smeti, o tem, zakaj otroci še ne spijo… Vsak zakonski par ima svoje olupke, ki so močni in ki odpirajo poglavja v nas samih. Pomembno je, da sprejmemo odgovornost za lastna čustva, ki se mi odpirajo, da najdem za njih ime in izraz in da jih postavim v odnos, kjer se lahko na novo pozicionirajo in zasedejo prava mesta. Kot tak bom v sozakoncu lažje našel slušatelja in sogovornika, hkrati pa bom izrekel svojo bolečino, ki že samo s tem izgublja intenzivnost in vpliv v mojem notranjem svetu in v odnosih.