Dandanes lahko veliko slišimo in beremo o tem, kako je razvajenost otrok rak sodobne družbe. Razvajen otrok naj bi bil zahteven, prepričan, da mu je potrebno v vsem ugoditi, ne spoštuje avtoritete, krši šolska pravila, nosi draga oblačila priznanih blagovnih znamk in uporablja še dražjo mobilno in drugo tehnologijo. Razvajenost naj bi bila tako posledica nedosledne ter popustljive vzgoje in zasipavanja otroka z materialnimi dobrinami.
Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje razvajenost kot pretirano nego oz. to, da s popustljivostjo povzročamo, da postane nekdo zelo zahteven, izbirčen. V vsakdanji rabi vsaj za nas odrasle beseda razvajanje dobi pozitivno konotacijo; ko gre za razvajanje na počitnicah, ob dobri hrani in pijači, na raznih lepotnih tretmajih, če se pocrkljamo z jutranjo kavo in podobno.
Strah staršev pred tem, da bi bil njihov otrok razvajen, se lahko pokaže že zelo zgodaj. Neredko se že v življenje novopečenih staršev prikrade strah pred tem, da bi svojega dojenčka, kasneje malčka nemara razvadili. Dvomijo o tem, ali je res dobro, če otrok spi v zakonski postelji ob njima. Ali če se odzovejo na njegov jok in ga hitijo nahraniti, previti, potolažiti. Ali da so ob otroku, da se ta umiri in sladko zaspi. Kaj če bodo z vsem tem razvadili svojega otroka? Koliko je ta strah staršev pravzaprav že kar prastar strah njihovih staršev, ki se prenaša iz ene generacijo v drugo? Ob doživljanju tega strahu je kar težko zaupati svoji intuiciji in sproščeno slediti potrebam svojega otroka.
V resnici z odzivanjem staršev na svojega otroka, tega ne morejo razvaditi (če z razvajenostjo mislimo na pretirano zahtevnost). Prav in nujno je, da začutimo, kdaj in kako nas otrok potrebuje. Normalno in povsem življenjsko je tudi, da se ne moremo vedno in povsod v trenutku odzvati na jok otroka, a prav tako ni potrebe po tem, da bi v strahu pred razvajenostjo namenoma prezrli otroka, ki nas kliče, ker je lačen, prestrašen, zaspan, pa se ne zmore sam umiriti.
Kadar se razvajamo odrasli, to pomeni, da poskrbimo zase. Poskrbeti zase pa pomeni vedeti, kaj čutim, doživljam, potrebujem. In slediti temu. Zato je še večjega pomena, da razvajamo svoje otroke: da jih začutimo v tem, kdor so in kjer nas potrebujejo.
Tista razvajenost, za katero pravijo, da je problem sodobne družbe, tako pravzaprav ni razvajenost. In razvajeni otroci ne zares razvajeni. Ti otroci so v resnici čustveno zanemarjeni, celo zlorabljeni, zapuščeni, žalostni, jezni. Morda se po koncu pouka dan za dnem vračajo v prazen dom, ker so starši še v službi. Zato nekega dne morda prenehajo prihajati domov in se raje zatečejo na ulice. Lahko imajo na videz »vse«, preveč z materialnega vidika. Tistega, kar najbolj potrebujejo, pa ne dobijo. In ko se razburjamo nad mladostniki, ki da so razvajeni, brez meja, krivično preložimo odgovornost za takšno stanje, kar nanje. In celo pričakujemo, da bodo uvideli, kako razvajeni, nemogoči so, ter se na silo spremenili. A otrok se ni sam »razvadil« …
Kdo je tisti, ki je odgovoren vzgojiti otroka, ga voditi skozi življenje, poskrbeti zanj? Kdo je odgovoren prepoznati razvajenega otroka – zanemarjenega, prepuščenega samemu sebi? In kdo je odgovoren pomagati mu? Starši smo tisti, ki otroka »razvajamo« ali pa zares Razvajamo.