Prijateljica, pravzaprav bolj znanka, mi je po facebooku sporočila, da se je hčerka zaročila in da se obeta poroka. Ravnokar naj bi govorili po telefonu. In doda, da si sama še ni dodobra opomogla po tem “šoku”. Besedo šok je opremila še s smeškom :) . Pomislila sem, da se šali, saj poroke so vendar lepa stvar. Potem sem pomislila, kaj pa, če se ne šali? Morda s poroko ni najbolj zadovoljna.
Natipkala sem ji previdno vprašanje… Ne, vprašanje bo preveč vsiljivo. Previdno izjavo: sliši se, kot da morda nisi najbolj zadovoljna. V mislih sem še dodala, presneti Facebook, v vse odnose se vrineš … in tako niti po zvoku njenega glasu ne morem ugibati, ali je jezna, vesela, presrečna, morda resnično šokirana?
Sekunde so se vlekle, pa nobenega odgovora. Začela sem se počutiti neprijetno, sem bila morda preveč vsiljiva? Saj se res ne poznava tako dobro… Potem pa se je vsulo. Da se s fantom poznata šele eno leto, da je hčerka še premlada. Jo je morda le zaslepila zaljubljenost in zato ne razmišlja racionalno, saj je eno leto vendar tako malo časa. Res je bila zaskrbljena.
Tisti, ki ste že poročeni, naj bo to 2 meseca ali 20 let, se gotovo spominjate, kako so novice o poroki sprejeli vaši starši. Začuda so le redki starši tisti, ki zaploskajo in so srečni s svojim otrokom. Marsikateri s tragičnim izrazom na obrazu vpraša: zakaj pa, ali je noseča? Kje bosta pa živela? In od česa? Si res dobro premislila, da je pravi zate? Ali prava zate? Zdaj bom pa še tebe izgubil/a…
Vsa ta vprašanja in trditve so iskren izraz dogajanja in občutij v duši starša, ki želi otroku vse najboljše, obenem pa so tudi izraz strahov, travm in bolečih izkušenj, ki so se staršem nakopičili v letih njihovega odraščanja, dvorjenja, skupne hoje, in v letih zakona ali pa so jih doživljali njihovi znanci ali prijatelji. Prepiri, nezvestobe, žalitve, razhodi, bolečine in solze. Vse to je realnost, je del marsikaterega partnerstva in senčna plat odnosov.
Kako naj kot starši otroku vse to prihranimo, se marsikdo vpraša. Kako naj ga zaščitimo, da ne bo ponavljal istih napak in trpel podobnih bolečin? Kot majhnega kobacaja smo ga vzeli v naročje, da se ni spotaknil. Pred posteljo smo mu položili blazino, da se ni udaril, ko se je med spanjem skotalil na tla. Kot najstnika ga nismo pustili na prav vsako zabavo ali izlet s prijatelji, da smo ga obvarovali pred slabo družbo, alkoholom in travo. Vsaj mislili smo tako … Zdaj pa je naša punčka odrasla dama, naš mulček pa je samostojen moški. Lahko mu “zrhitamo” službo, če imamo dovolj vpliva, ali pa primaknemo kak evro, da si kupi res varen avto. Če se še tako trudimo, pa ona dva zavračata naše zavijanje v vato in sta pripravljena, da izkusita tudi neuspehe, padce in bolečine.
Resnici na ljubo, spomnite se na tisto mladenko ali mladeniča, ki je bil tu namesto vas pred 20, 30 ali še več leti. Bi si takrat pustili pridigati, kdo je za vas primeren moški ali ženska za poroko? Je to sploh kakšna ljubezen, če poroko lahko ustavi že malo nerganja zaskrbljenih staršev? Ah, saj res, takrat ste bili tudi sami polni elana na krilih ljubezni, svet je bil rožnat in pred vami je bila sanjska prihodnost kot v pravljici. Bi res želeli vzeti vašemu otroku to pravljico? Vsaj potencial za pravljico?
Kot starši odraslih otrok imamo drugačno nalogo kot v njihovem otroštvu. Ni jih več treba opozarjati, jim pridigati in jih zavijati v vato. Resnici na ljubo, tudi takrat vsega tega ni bilo treba. Odrasli otroci potrebujejo od staršev isto, kot so potrebovali takrat: da jih imamo neizmerno radi, da jim zaupamo, da verjamemo vanje in v njihove odločitve, da jih spodbujamo k vztrajanju na poti, ki so si jo izbrali sami in da smo za njih tukaj, ko nas potrebujejo. In če v najbolj črnem scenariju tri leta po poroki prijokajo nazaj domov, smo tu zato, da jih potolažimo in jim obrišemo solze in jim povemo, da so še vedno naši. Da bo še vse v redu.
Po drugi strani pa tudi velja, da če smo jim zaupali in verjeli vanje že od rojstva, če smo jim kot starši dali vero vase in veliko samozaupanja, je še veliko bolj verjetno, da se črni scenarij ne bo zgodil, da bomo čez tri leta poslušali veselo čebljanje svojih prvih vnukov in čez trideset let z zanimanjem opazili, da se “ta mlada dva” še vedno držita za roke kot dva golobčka.
Znanki sem na Facebook napisala samo nekaj kratkih stavkov, v katerih sem ji poskušala povedati, kaj hčerka v tem hipu od nje potrebuje: da se mama z njo veseli velikega dneva in da ji iz dna srca želi vso srečo. Očitno je prijateljica dovolj dobra mama, zelo hitro me je razumela in hitro je začutila svojo hčerko. Ko sva se poslovili, mi je natipkala, da se ji je odvalila skala s srca in da je potrebovala točno takšno podporo. In čeprav še vedno nisem slišala njenega glasu, sem čutila, da je bila iskreno pomirjena.
Ali to pomeni, da so se njeni strahovi razblinili? Ne verjamem. Da se ji zdaj zdi eno leto dovolj dolga doba, da se lahko odločiš za zakon? Dvomim.
Samo njena hčerka je postala končno bolj pomembna od vseh teh pomislekov.
Zato je tako težko in hkrati tako lepo biti mama, biti oče. Ker veš, da si moraš nadeti nasmešek in izreči tople, optimistične besede, obenem pa ti srce krvavi in te znotraj vse boli od strahu, kam vodi pot, ki si jo je izbral tvoj otrok. Ko veš, da je to edino pravilno, čeprav je boleče - in ko jih izrečeš, ne pomirijo le tvojega otroka, ampak na skrivnosten način pomirjajo tudi tvoj strah. Ko skušaš, še sam negotov, opogumiti otroka, potem pa se izkaže, da v resnici tvoj otrok s svojo mladostno zagnanostjo in idealizmom pomiri tebe.
Hvala ti, moj otrok.