Nasilna dejanja, ki so lahko izražena v nešteto različnih načinih, odtenkih in intenzivnostih, žrtvam puščajo rane in posledice, ki se kažejo na mnogih področjih: na občutku lastne vrednosti, nizki samopodobi, slabših odnosih z najbližjimi, težji povezanosti z drugimi, zdravstvenem in službenem področju, na ekonomski situaciji, itd. Ljudje, ki doživljajo ali so doživljali nasilje, se v svoji stiski pogosto počutijo osamljeni in nemočni. Zakaj je nasilje v družini tako dolgo skrito – ne samo okolici, ampak tudi žrtvi sami? In zakaj nekateri tako dolgo vztrajajo v takšnih odnosih?
Nasilje ne spada v odnose, ne v zakonski ali partnerski, ne v razmerje med staršem in otrokom, niti v službo ali šolo med sodelavce ali sošolce. Nasilje odnose oropa na račun spoštovanja, sočutja, občutka varnosti, povezanosti in sprejetosti v odnos vpelje občutke strahu, sramu, jeze, besa, krivde, nemoči in tudi gnusa. Tisti odnosi, v katerih vlada dolgotrajno in hudo nasilje, včasih temeljijo le še na teh težkih občutjih.
Kljub temu, da se mnoge žrtve zavejo, da doživljajo nasilje šele, ko prvič doživijo udarec ali pa se resno ustrašijo za svoje življenje ali življenje otrok, se nasilje začne že veliko prej. Psihično nasilje, ki ima veliko različnih oblik, počasi in tiho začne povzročati občutke, da nisi dovolj dober, da nekaj delaš narobe, da nisi sposoben in da si ne zaslužiš boljšega. Nasilje zbuja občutke, da ne moreš nikomur povedati za svojo stisko in s tem tudi občutek vedno manjše kontrole nad lastnim življenjem. Tako psihično, kot tudi spolno in ekonomsko (kaj pa fizično? zmanjka v tem kontekstu, izpade namreč čudno, zakaj fizično ni tukaj zajeto. pa tudi fizično nasilje je pogosto prikrito, vsaj z opravičevanjem povzročitelja, če ne drugega) nasilje, je pogosto prikrito in težko razpoznavno. Osebe, ki so preživljale nasilje šele takrat, ko se ozrejo nazaj, vidijo, da ni šlo za »običajne prepire« in »opravljanje svojih dolžnosti«, ampak za nasilje.
Dinamika nasilja ima zelo učinkovito uničevalno strategijo. Začne se lahko s čisto neopaznimi ciničnimi pripombami in običajnimi opazkami, ki so izrečene s sovražnim hladom. Lahko gre za žaljive izjave glede telesa in fizične podobe, ki v žrtvi povzročajo občutke sramu ali pa opazke o nesposobnosti pri gospodinjstvu, vzgoji in službi. Pripombe, opazke, žaljivke ali pa grozeč molk žrtev počasi pripravijo do tega, da začne verjeti, da je z njo res nekaj narobe in si vse izrečeno tudi zasluži. Ženske, ki so preživele nasilje, povedo, da so popolnoma verjele vsemu, kar je rekel povzročitelj nasilja. Njihov svet se je začel oblikovati tako, kot je narekoval nasilnež. Niso mogle verjeti sebi, da je to, kar se dogaja, narobe. Pri delu z žrtvami nasilja me je zelo nagovoril stavek, da so besede in moreča tišina boleli bolj, kot udarci.
Nasilje ne uničuje samo tistega odnosa, iz katerega izvira, ampak počasi okrni tudi ostale. Pripombe glede neustreznih prijateljic, kaznovanje s tišino ob prihodu s skupinske vadbe ali obiska pri prijateljih in drugo omejevanje druženja ter izhodov, v žrtvi naselita strah in krivdo, ko pomisli na to, da bi odšla od doma. Za voljo miru se začne izogibat povabilom za druženja in drugim aktivnostim. Velikokrat se tudi prijatelji in znanci začnejo izogibat domov, kjer vladajo napetost, neprijetna tesnoba in občutek nezaželenosti.
Sram, občutki neuspeha, neprimernosti, nemoči in osamljenosti, naredijo odlično podlago za nadaljnje nasilje, kot so grožnje in fizično nasilje, saj našteto/to zagotavlja, da žrtev ne bo imela poguma, da bi o nasilju spregovorila in moči, da odnos zapusti. Nasilje je namreč tema, o kateri je težko govoriti in o njej tudi težko poslušati. Žrtve pogosto zanikajo, da doživljajo kakršnokoli nasilje in sogovorcu dajejo občutek, da jim ni do tega, da bi jih kdorkoli spraševali o nasilju ali dvomil v njihovo prepričevanje, da je doma vse v redu. (lahko celo postanejo defenzivne!)
Ženske, ki so doživljale dolgotrajno nasilje, so govorile o občutku ujetosti v temni globeli, polni megle, iz katere niso videle nobene možnosti izhoda. Verjele so grožnjam in ustrahovanjem, kaj vse jih lahko doleti, če bodo spregovorile. Nikomur niso upale povedati, kaj se jim dogaja, čemu je botroval tudi strah, da se bodo osramotile, da jih ne bo nihče razumel, jim verjel in stopil na njihovo stran. Življenje v odnosih, v katerih je prisotno nasilje, opisujejo kot življenje brez življenja, kjer žrtve v osamljenosti in strahu pred novimi izbruhi nasilja iščejo načine preživetja in ne vidijo možnosti, da bi lahko bilo drugače. Karkoli naredijo, je narobe, vendar kljub temu kar naprej vztrajno iščejo možnosti, da bi lahko nasilje preprečile. Trudijo se, da bi naredile vse, kar se od njih zahteva, da ne bi bilo več razloga za nasilje – lahko gre za popolnoma pospravljeno hišo, dobro skuhano kosilo, lepo vzgojene otroke. Edino, v kar so lahko vlagale vso svojo energijo, je bilo preživetje in iskanje načinov, kako pomiriti povzročitelja nasilja. Kljub vsemu pa je ves njihov trud zaman. Ženske, ki so preživljale nasilje, povedo, da se dolgo časa niso zavedale, da izbruhi terorja niso odvisni od tega, koliko so one pridne, dobre in poslušne. Lahko bi bile še tako popolne žene in gospodinje, vedno bi se našel razlog za morečo tišino, psovke ali udarce. Za nasilje je namreč ni opravičila in vedno je odgovoren tisti, ki ga povzroča.
Žrtve nasilja bi bile rade slišane in razumljene, nasprotno pa v ljudeh velikokrat sprožijo odpor in jezo, češ da so si same krive, da vztrajajo. Seveda je odgovornost za samozaščito na strani žrtve, vendar ima nasilen odnos tako močno dinamiko, da je ta korak zelo težek in če poznamo delovanje kolesja, ki poganja dinamiko nasilja, lahko vidimo zakaj – sploh, če je žrtev sama. Spregovoriti in poiskati (strokovno) pomoč je začetek reševanja te zapletene situacije in zahteva ogromno poguma. Vendar ravno ti posegi od zunaj, kot so sočutne besede, informacije, prijava ali pa le, da ima žrtev občutek, da ji nekdo verjame, lahko pomenijo sončni žarek, ki posveti v temo in omogoči, da žrtev nasilja prvič ugleda možnost izhoda.
Žrtvam katerekoli oblike nasilja na ŠRCD nudimo pomoč v okviru programa "Informacijski in svetovalni programi za žrtve nasilja" (http://www.srcdljubljana.com/terapije/svetovanje)
Povezava do seznama drugih organizacij, ki nudijo pomoč žrtvam nasilja:
http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/sociala/programi_socialnega_varstva/varne_hise/