Naše babice in dedki, ki so odraščali v času 1. ali 2. svetovne vojne ločitve še niso poznali. Zelo dobro so poznali revščino, lakoto in vse krutosti, ki jih prinese vojna, ločitve pa ne, oziroma zelo, zelo redko. Družine so držale skupaj, borili so se, da bi družina ostala skupaj, ne glede na kvaliteto odnosov znotraj nje. Zanje je bila družina sveta, neomajna, nedotakljiva. V 60. in 70. letih, s hipiji, z mirom in s svobodo na vseh področjih, predvsem pa s svobodo v ljubezni, je tudi ločitev postala pogostejša odločitev.
Družba jo je s časom tudi vse manj in manj obsojala kot nekaj nezaslišanega ali moralno spornega. Danes pa skoraj nihče več ne povezuje ločitve z moralo družbe. Kljub temu, da je ločitev pogost pojav v družbi, je vedno zelo boleča in težka za vse družinske člane.
Ločitev je tragedija za vsako družino, čeprav je velikokrat to tudi najboljša ali celo nujna odločitev zakoncev. Danes se loči že vsak tretji zakonski par. Ponekod po svetu, nekateri zakonci svojo ločitev proslavljajo tako kot so proslavljali poroko. Vendar ločitev vedno pusti v vsakemu članu družine neizbrisno rano, ki ga spremlja vse življenje. Zato bi bilo dobro, da bi vedeli, da je ločitev res prava odločitev. Pa je to sploh mogoče? Ali lahko vemo, kdaj je čas za ločitev? Na to vprašanje bom poskušala odgovoriti v naslednjih vrsticah.
Sama doživljam prioriteto svojega poklica zakonske in družinske terapevtke, pomagati parom ostati skupaj, če je to le mogoče. Mislim, da je poslanstvo zakonskega terapevta pomagati razreševati zakonsko krizo, da do ločitve ne pride. Čeprav se pri tem ne sme vztrajati za vsako ceno, saj so nekateri zakoni že tako uničeni, da nimajo več moči, da bi jih še reševali.
Obstajajo zakonski odnosi pri katerih je ločitev smiselna, ker skupno življenje prinaša več škode kot koristi vsem članom družine. To je situacija, ko je ločitev nujna, ker je vsaj eden, v večini primerov pa oba partnerja, svoje srce tako zaprl, da zakonca ne vidita rešitve. Ko je srce zaprto, ni več prostora za kompromise, razumevanje, sočutje. Zakonca takrat predvsem v prepirih, besu, sovraštvu in preziru iščeta razloge za odhod. Ko se eden od zakoncev ne zmore soočiti sam s seboj oziroma videti sebe, se pravi, da ne more in ne želi osvetliti svojih napak, noče poiskati strokovne pomoči, ne more nehati s prepiri, zmerjanjem ali povzročanjem drugih težav, v takem primeru se zakon pogosto konča z ločitvijo. To je razumljivo zlasti tedaj, ko ima drugi zakonec občutek, da je poskusil prav vse in kljub temu naletel le na zavrnitev.
Obstajajo situacije, v katerih ima oseba občutek, da enostavno ne zdrži več, da težave presegajo njegove moči ker se počuti tako zavrnjenega in zanemarjenega, da ne verjame več v pozitivno rešitev. Ko se začne spraševati ali ima ta zakon sploh še smisel, ali bi bilo bolje, da se konča, odločitev za ločitev še ni zrela. Se pa pogosto postavlja vprašanje ali ne bi bilo primerno, da se za nekaj časa loči od partnerja. Temu bi lahko rekli »začasna ločitev«. To je lahko priložnost za oba zakonca, da zadihata in da si nabereta moči. Obdobje ločenega življenja najbolje izkoristita za to, da najdeta mir v sebi, da si poiščeta strokovno pomoč in s pomočjo strokovnjaka predelujeta težave v zakonu. Zelo je nevarno, da bi moč in oporo, ki sta ju pogrešala ali izgubila v prejšnjem odnosu, iskala v novem odnosu. Nikoli ni dobro začeti novega odnosa, dokler stvari niso razčiščene in razjasnjene. Zakonca sta namreč še vedno močno navezana drug na drugega, četudi se to trenutno izraža v neprijetnih čutenjih ali celo v nasilju. Prav iz tega razloga se nobeden od zakoncev v obdobju ločevanja, ne more iz vsega srca prepustiti novemu odnosu. Zato je bolje, da obdobje začasne ločitve zakonca izkoristita, da ugotovita, kaj je šlo v odnosu narobe. Če je eden od zakoncev prepričan, da je ta partner resnično napačen zanj, naj ugotovi zakaj. Če pri partnerju najde veliko napak, pri sebi pa malo, si je potrebno odgovoriti na vprašanje, zakaj si je izbral ravno tega človeka za življenjskega partnerja. Oziroma kako to, da ni videl opozorilnih znakov in kaj ima to opraviti z njegovim otroštvom. Kaj se je dogajalo v mladosti, da si je izbral takšnega partnerja? Z iskanjem odgovora na to vprašanje lahko vsak v sebi razreši mnogo blokad in pride do svežih spoznanj o sebi. Ob partnerju, ki nas je privlačil in smo bili vanj zaljubljeni, se lahko o sebi naučimo marsikaj novega. Pomaga tudi, če poskusita ugotoviti, v čem sta si podobna, ali katere lastnosti eden od zakoncev živi odkrito, drugi pa te iste lastnosti prikriva. Pomembno je tudi, kakšni so bili ljudje, ki so ju obkrožali v otroštvu. Morda se je kdo obnašal precej podobno, kakor se zdaj obnaša partner. Ali pa so starši enega partnerja ali celo obeh imeli podoben zakon, zaradi česar sploh ne poznata česa drugega in sta si zato izbrala tak partnerski odnos.
Vsa ta in še mnoga druga vprašanja naj zaposlujejo zakonca v obdobju odločanja za nadaljevanje odnosa ali za ločitev. Odgovori na ta vprašanja, jima dajejo namreč možnost, da spoznata pomembne stvari, da o njih razmišljata ter tako pristopita drug k drugemu na čisto drugačen, nov način. Ko se namreč zavesta in jima partnerski zaplet postane razumljiv, se lahko razreši tudi njun odnos. Kljub vsemu lahko to pomeni razjasnitev dokončne odločitve za ločitev ali odločitev za zgraditev novega odnosa, ki je veliko boljši od prejšnjega.
V večini primerov zakonci, ki se odločijo za ločitev ne vedo zagotovo ali je ločitev »prava« odločitev. Vedno se pojavlja vprašanje, če jim bo kdaj v življenju žal. Pogosto je res tako. Razen v primerih, ko je eden od zakoncev iz razočaranj in od bolečine, ki jih je pretrpel v zakonu, popolnoma čustveno otopel. To je takrat, ko nič več ne čuti do svojega partnerja, ne ljubezni in ne sovraštva, ne privlačnosti in ne odpora, takrat bi lahko rekli, da je odločitev za ločitev prava. Kljub vsemu je veliko zakonov, ki pa kljub čustveni otopelosti vztrajajo v odnosu zaradi varnosti in navezanosti. To ni niti dobro niti slabo. Zagotovo pa se tak odnos ne more razvijati in ju vedno bolj osrečevati. Morda bi ga še najlaže primerjali z navado. Smisel zakona je, da zakonca postajata vedno bolj tesna in sočutna prijatelja, ki si lahko vedno vse ranljivo povesta. Ko beseda zamre, in si nimata več kaj povedati, je zagotovo čas, da si poiščeta strokovno pomoč za reševanje zakonske krize, ki jima bo pomagala ubesediti in izkristalizirati rane ter se odločiti, kako naprej.
Sam proces ločevanja ali že samo vprašanje ločitve nas postavi v položaj, ko smo se primorani soočiti sami s seboj. To pomeni raziskovanje svojih mej, kaj lahko zdržim in česa ne. Oziroma kaj ta težka situacija, v kateri sem se znašel, govori meni in kaj se lahko iz vsega skupaj naučim o sebi. Ključno vprašanje je ali me bo partner slišal v moji stiski ali lahko jaz slišim njega v njegovi. Predvsem pa je pomembno, da bom z odločitvijo, ki jo bom sprejel lahko mirno in polno živel.