»Ko dam na papir, se počutim boljše«
Kaj je terapevtsko pisanje?
Če je kdo izmed vas kdajkoli pisal dnevnik, pisma, poezijo ali če ste se poslužili kake druge oblike pisanja z namenom soočanja s svojimi trenutnimi čustvenimi ali miselnimi vsebinami, poznate občutek olajšanja, ko na papir ali na elektronski zaslon odložimo nekaj, kar nas je trlo in klicalo po tem, da se napiše in upove. Včasih nam je o naši bolečini, ranjenosti in ranljivosti lažje napisati kot spregovoriti.
Da imajo besede lahko odrešilno, katarzično, zdravilno moč, ni nekaj novega. Že znamenito Aleksandrijsko knjižnico naj bi krasil napis Zdravilni kraj duše. Danes poznamo vse več dokazov za to, da pisanje prinaša edinstvene koristi za duševno in telesno zdravje (Pennebaker 2014, 2016).
Čeprav neke jasne definicije terapevtskega pisanja še vedno nimamo, lahko rečemo, da gre za način samoraziskovanja in dialoga s samim sabo, ki pomaga urediti misli, razjasniti čustva, osmisliti naše doživljanje sveta ali odnosov. Vpliva na čustveno regulacijo in hkrati uvaja spremembe v dojemanju človekovih izkušenj. Tudi v terapevtskih praksah ima že dolgo zgodovino, intenzivneje pa se razvija zadnja desetletja.
Terapevtsko pisanje v različih oblikah, denimo dnevnika, zgodb, spominov, (neodposlanih) pisem, poezije, metafor ipd., je lahko koristno orodje za vse, ki iščejo ustvarjalne, pa tudi (finančno, časovno) dosegljive načine za raziskovanje in predelovanje čustev kot so denimo žalost, strah in jeza, za vse, ki se spopadajo z duševnimi težavami (denimo depresija), življenjskimi stiskami in izzivi.
Pri terapevtskem pisanju je poudarek na procesu in ne na izdelku ter na čustvenem in ne intelektualnem odzivu. To pomeni, da lahko pišemo povsem spontano, prosto, brez obsojanja in samokritike, da pustimo prstom, da svobodno zaplešejo po papirju ali tipkovnici. Varnost izkušnje poleg prijetnega kotička in ritualov, ki nam pomagajo pri pisanju, ponuja tudi časovna omejtev pisanja (največkrat med 10 in 30 minut), če se seveda zanjo odločimo.
Z vnaprej odmerjenim časom lažje obvladujemo čustveno doživljanje, ki je lahko še posebej intenzivno pri pisanju o neprijetnih ali celo travmatičnih vsebinah. Obenem pa takšna struktura našim možganom ponuja ravno pravšnjo napetost in fokus, ki lahko prinese zanimive uvide, močne miselne in čustvene preboje ter transformativne “Aha!” trenutke.
»Nisem si niti predstavljal-a, da je vse to v meni!«, je pogost stavek pišočih.
Kakšne so koristi terapevtskega pisanja?
Terapevtsko pisanje spodbuja sposobnost opazovanja lastnih misli in občutkov, v katerih se mnogokrat vrtimo in ki nas zaposljujejo, vznemirjajo ali plašijo. Raziskovanje samega sebe oziroma radovednost do lastnega doživljanja medčloveških odnosov in sveta, do lastne preteklosti in sedanjosti, nam pomaga prepoznati vzorce, po katerih delujemo, utiša samokritične misli in s temi povezanimi občutki krivde, sramu, razočaranj.
S pomočjo terapevtskega pisanja lahko izrazimo in predelamo težja čustva ali psihične vsebine, ki so nas morda že dolgo vznemirjale. To nas vodi do boljše čustvene regulacije in nadzora nad svojimi mislimi, čustvi in dejanji. Hkrati pa nam ponuja možnost, da na svoje spomine, zgodbe in doživljaje pogledamo še z druge perspektive in jih tako lahko preblikujemo.
Sprostitev nakopičenih čustev in obremenjujočih misli, ki jih odložimo na papir, lajša stres, zmanjšuje tesnobo, strahove in druge čustvene ali fizične stiske, krepi odpornost.
Besede, fraze, metafore, ki jih zapisujemo, imajo pogosto več pomenov. Ta večpomenskost spodbuja raznolike odzive in razširja naše samozavedanje. To pa nas lahko vodi do novih priložnosti za bolj polne, bogate odnose s sabo in drugimi, kar krepi dobro počutje in celjenje starih ran.
Urjenje v pisanju izboljša komunikacijske spretnosti, nam omogoča boljšo samozavest in učinkovitejšo komunikacijo v osebnih in poklicnih odnosih. Prav tako s pomočjo boljše artikulacije naših čustvenih potreb in želja odpiramo prostor bolj kvalitetnim odnosom.
Terapevtsko pisanje pa odpira vrata tudi naši ustvarjalnosti in domišljiji, k odkrivanju lastnega notranjega sveta, ki je unikaten, dragocen in samo naš. Pisanje lahko ponudi sveže uvide in nove ideje, kar vodi k naši osebni rasti.
Kako terapevtsko pisanje izgleda? Se ga lahko lotimo sami?
Terapevtskega pisanja se seveda lahko lotimo sami, vsekakor pa je strokovno vodstvo – bodisi psihoterapevta ali kvalificirane osebe za terapevtsko pisanje – več kot dobrodošlo, še posebej pri obelodanjanju, refleksiji in vrednotenju naših težjih izkušenj in čustvovanj.
Ne glede na to, ali si kot terapevtski pripomoček izberemo pisanje dnevnika, spominov, zgodb, pesmi ali kaj drugega, pa naj pisanje ustvarja varen prostor odprtosti in iskrenosti do sebe. Naj postane prostor svobode in raziskovanja, kjer bomo lahko delili svoja čustva in spomine, tudi, če se je z njimi kdaj neprijetno soočiti. Vašega pisanja vam ni treba deliti z nikomer, zato ste lahko brezskrbni tudi glede slovničnih pravil, ločil in pravopisa. Poanta takšnega pisanja ni končni izdelek ali vnaprej določeno število besed ali strani, ampak to, da dovolimo svojim mislim in čustvom, da prosto tečejo, ne da bi jih kakor koli presojali. Če pa se notranji kritični glas vseeno kdaj zasliši, pa ga lahko pošljemo spat ali sestavljat rubikovo kocko.
Rutina in ritual sta pri tem početju pomembna. Če si v nekem prijetnem, udobnem prostoru vsako jutro ali vsak večer vzamemo vsaj nekaj minut za pisanje in si morda pred tem nalijemo še skodelico najljubšega čaja, prižgemo svečko, nekajkrat globoko vdihnemo in izdihnemo, poslušamo umirjeno instrumentalno glasbo ipd., bo naša izkušnja še bolj sproščujoča in se nam bo kot taka vpisala v telo – tudi, če bo vsebina pisanja morebiti odstrla senčnejše plati nekega spomina ali trenutka. Vsakdanja praksa terapevtskega pisanja pomeni, da si dovolimo zapisati vse, kar čutimo, o čemer razmišljamo; da to lahko odložimo na papir, spustimo in se bolj razbremenjeni in sproščeni podamo v nov dan ali mirno noč.
Po pisanju si lahko vzamete nekaj časa za razmislek. Lahko pa se k napisanemu vrnete kasneje, s čimer lahko dobite drugačen vpogled v svoje miselne vzorce in čustva. Takšne reflektivne misli in doživljanje lahko delite tudi z vašim terapevtom.
Če ste v dvomih, kako začeti, vam morda pomagajo naslednje iztočnice:
• Kako se zdaje počutim?
• Česa se danes veselim?
• Česa me je danes strah?
• Kaj me jezi, vznemirja?
• Kje se vidim čez 5 let?
• Kaj si želim, da bi drugi vedeli o meni?
• Za kaj sem hvaležen_na?
• Kako je videti moj idealen dan?
• Katere lekcije sem se pred kratkim naučil_a?
• Česa potrebujem več/manj v svojem življenju?
Lahko pa napišete pismo komur koli, tudi sebi – morda tudi sebi iz preteklosti ali prihodnosti. Morda je to pismo, v katerem se opravičite za krivico, ki ste jo zadali nekomu? Morda bi radi napisali pismo nekomu, ki vas je prizadel? Morda bi se radi dopisovali z vašim srcem, ali nogami, ki vas bolijo? Morda bi radi komu od vaših bližnjih napisali nekaj, česar še ne zmorete povedati?
Takšna pisma navadno ostanejo neodposlana. Lahko jih preberemo na glas ali v tišini – zase. Lahko jih shranimo, ali pa jih uničimo.
V vsakem primeru naj bo terapevtsko pisanje varen prostor, kamor lahko odložite svoje skrbi, sanje, spomine, čustva in misli, zadnja pika pa naj predstavlja mesto globokega izdiha.
Zdaj pa nam preostane samo še, da nehamo brati in začnemo pisati.
Srečno!
Literatura:
James W. Pennebaker & John F. Evans. Expressive Writing, Words that Heal. Idyll Arbor, 2014.
James W. Pennebaker & Joshua M. Smyth. Opening Up by Writing It Down: How Expressive Writing Improves Health and Eases Emotional Pain. The Guilford Press, 2016.
Ira Progoff. At a Journal Workshop: Writing to Access the Power of the Unconscious and Evoke Creative Ability. Tarcher Perigee, 1992.
Kate Thompson: Therapeutic Journal Writing: An Introduction for Professionals. Jessica Kingsley Publishers, 2011.