Pri starših ni redek občutek, da se igrati ne znajo več. Tako se kot nek pobeg od otroške želje po igri radi zatečejo v ostale starševske naloge, kot so pospravljanje igrač, pranje perila in prevažanje otroka na različne konce. Tam se lahko otroci igrajo s sovrstniki, medtem ko se starši končno malo spočijejo. Razumljivo je, da so starši utrujeni od vseh obveznost in neprestanega čustvenega odzivanja na svoje otroke. Stalne zahteve po pozornosti, spraševanje ali pritoževanje tako upravičeno zbujajo občutek, da so njihove potrebe vedno na zadnjem mestu.
K takim pobegom žal občasno spada tudi predolga službena odsotnost, ki ni nujna za dobro opravljeno delo ampak je bolj posledica navad, kot so sproščen prihod v službo, pogosti izhodi na popularno ''vapanje'', dolga kosila in nevedno potrebni sestanki, ki so po možnosti tudi predolgi. Pred kratkim mi je direktor večjega podjetja povedal, da odkar se je zaradi problemov z zdravjem pri delu discipliniral ter opustil zgoraj navedene aktivnosti, opravi delo v polovičnem času in ima ob tem še občutek, da je veliko bolj učinkovit. A tu naletimo seveda na vse sodobne argumente o pričakovanju nadrejenih, kulture dela in zahtevne narave določenih služb. Seveda je dejstvo, da golo preživetje temelji na naših zaposlitvah in jih moramo pogosto dati časovno na prvo mesto.
Ker pa so na prvem mestu gotovo sočutni odnosi in ljubezen, ki jo v družini razvijamo se vprašajmo, ali je morda pri dolgih delovnikih kakšna možnost, da se jih vsaj občasno skrajša, ali kako prilagodi (na primer dokonča delo zvečer, ko otroci že spijo), da bi lahko z otroci preživeli vsaj malo več časa? Tu se je potrebno tudi vprašati, ali nam morda celo ustreza, da pridemo domov našega otroka le še objeti pred spanjem, saj se ob prostem času z njim ne znajdemo.
Nekje sem prebral, da je igra za otroke ekvivalentna zaposlitvi odraslih. Igra je otroku izziv, premagovanje lastnih omejitev in razvoj možganov. V otroku namreč igranje razvija možganske centre za motoriko in koordinacijo, kreativnost in čustveno navezovanje, kar bi lahko prevedli kar v razvijanje inteligentnosti. Z njo se učijo in se vsak dan srečujejo z novimi izzivi. Ti izzivi so lahko vsem na očeh, ko otrok naredi, prepleza ali spozna nekaj novega in poveže s preteklimi izkušnjami, ali pa so te izzivi nevidni na primer, da se v določeni situaciji otrok tokrat ne razjoka ali razjezi.
Kljub velikemu pomenu igre, se starši pogosto v njej ne znajdejo in tako pogosto nehote obtičijo na stolih. Otrok jih vabi k igri, hkrati pa morda želi vse voditi in jim še jemlje igrače, ki so jih ravno prijeli in začeli razmišljati kako bi se z njo igrali. Očetje morda še dodatno ne vedo kako se igrati s punčkami, mame pa so morda prestrašene ob grobih in divjih idejah njihovih sinov. Stol je staršem ob takih dilemah res kot nekakšno varno zavetje. Če ob tem verjamejo še klasičnim izgovorom, kot so, da se mora otrok igrati s svojimi vrstniki, da so sami prestari za igranje in da se z njimi v otroštvu starši tudi niso igrali in jih kot otroci pri igri niso pogrešali, dejansko izgubljajo dragoceno priložnost za izgradnjo večje povezanosti s svojim otrokom.
Kaj storiti, da bo otrok od staršev imel več kot le sedečega trobilca strahu in opozoril, kot so: »Počasi, pazi, ne tako noreti, da ne boš padel, drži se, ne plezaj tam, …«?
Pri iskanju odgovorov na nelagodne občutke ob otrokovi želji po skupni igri in pri umirjanju naših strahov (in ne le otrok ob igri!) lahko pomaga predvsem aktivno vključevanje v igro. To pa nam lahko močno olajšajo knjige, kjer lahko dobimo tako nove ideje, kot odgovore na najtežja vprašanja vezana na igranje. Dve taki knjigi sta Igrivo starševstvo in umetnost aktivnega igranja.
Knjiga Igrivo starševstvo (Playful parenting), ki jo je napisal psiholog dr. Lawrence Cohen, nam predstavlja kako s pomočjo igrivosti, smeha in zabave poiskati večjo sproščenost in povezanost z otrokom. Knjiga pokriva veliko tem, s katerimi se soočajo starši, a nikakor ni le vir »pravilnih« stavkov, ki jih morajo starši reči otroku ali razlag, kaj otrok čuti in kako ta čustva razumeti. Avtor gre namreč korak dlje, ko poda predloge, kako ob igri z otrokom problem rešiti ali pa o njem vsaj spregovoriti in otroka ob igranju tako opolnomočiti, da se le ta počuti močnega in samozavestnega in lahko problem reši sam. Ob res širokem naboru težav, strahov in izzivov, ki jih srečamo na straneh te knjige, dobesedno letijo ideje, kako na igriv in sproščen način pristopiti h kakemu doma nastalemu problemu. Pa naj bo to strah pred umivanjem las, jok pred odhodom v vrtec ali večji in daljši izziv, kot so kako otroka potolažiti, kako razumeti njihovo divjo igro in naše občutke ob tem ali kako vzljubiti igre, ki se jim res stežka posvetimo.
Prav tako knjiga odlično porazi nekaj zgrešenih pristopov k ravnanju z otroci. Od tega, da se otroke pošilja na odmore (ang: ''time out''), da se jim očita, da z določenim obnašanjem le iščejo pozornost in da naj se jih zato ignorira ali pa da je potrebno pri igri vedno igrati za zmago, saj se otrok ob popuščanju ne bo privadil na težko življenje izven domačega zavetja … Vsekakor knjiga, ki presega novodobno obsedenost z iskanjem pravilnih odzivov in fraz. S pomočjo naučenih fraz lahko namreč avtentičnost do neke mere zaigramo, ob igri pa je to dosti težje in povezanost z otrokom pride sama od sebe, če se le igri prepustimo.
Druga knjiga, ki lahko močno poveča zabavnost igre tudi za starše, je knjiga na temo živahnega in aktivnega igranja (The art of roughhousing, dr. Anthony DeBenedet in dr. Lawrence Cohen), saj je prava zbirka idej na več kot 180 straneh, kako se igrati z otroci. Ker gre za aktivno igranje z otrokom, bo všeč predvsem očetom! Kot navajata avtorja, ju pri idejah za igranje navdihuje vse od gimnastike, borilnih veščin, baleta in igre iz živalskega sveta. Igre vsebujejo podrobne opise vključno z opozorili, stopnjo zahtevnosti in primernostjo glede na starost otroka. Za lažjo predstavo pa vsebuje večina iger še ilustracijo, da se izognemo napačnemu razumevanju kako stvar poteka. Knjiga tudi izpostavi pogoste napake pri tovrstnem aktivnem igranju.
Ena izmed njih je, da starši prehitro začnejo z aktivnim igranjem in se čustveno ne uglasijo z otrokom pred igro. Primer bi bil oče, ki pride pozno iz službe: z iskreno željo, da se čim več igra s svojo hčerko pred spanjem in tako prehitro, morda že na vratih, začne z določeno aktivno igro, pri kateri je hči še včeraj vriskala od veselja. To pa pogosto otrokom ni všeč, kar pusti očeta rahlo razočaranega in izgubljenega.
Zato naj si starši vedno vzamejo čas, da se z otrokom povežejo, da vidijo kaj dela, ko pridejo v njegov svet in ga potem povabijo v igro, ki so si jo zamislili. Igro naj potem postopoma pospešujejo in opazujejo, kaj otroka res veseli v tem trenutku in kako zagret je še za igro. Prav tako bodite pozorni na žgečkanje, ki si ga mnogi predstavljajo kot nekaj kar otroka spravlja v dobro voljo. A ker je smeh ob žgečkanju neprostovoljna reakcija, še zdaleč ne pomeni, da je otroku žgečkanje zabavno. Otroku raje namigujte na žgečkanje in opazuje kako smešno mu je že samo to. Ideje vam bodo vsekakor popestrile tiste težke dneve, ko gre vse narobe in iščete načine, kako v družino vnesti nekaj pomirjujoče povezanosti.
Igranje pa ni koristno le za otroka. Če se starši aktivno vključijo v igro, bodo otroci začutili, da imajo za njih čas in jim bodo tudi kasneje bolj zaupali. Vsekakor je bolje in lažje razvijati povezanost z igro, kot kasneje v skupnem učenju, težavah v šoli ali problematičnem najstništvu, ko bo morda otrok iskal večjo povezanost s starši na napačne in za starše manj prijetne načine. In ker nekateri raziskovalci svarijo, da je neprestano sedenje za človeka še bolj nevarno kot kajenje, je igra z otrokom lahko odličen način, da tudi svoje telo spravite s tistega presnetega stola.