Kadar se mlajša in starejša oseba ujameta in se druga ob drugi počutita udobno, varno in domače, to obema pomaga na poti naprej. Drug drugemu omogočata prehoditi pot dozorevanja v življenju. Potrebe in odzivanje vsakega se od rojstva do odraslosti spreminjajo, a ne v temelju. Temeljna potreba po pripadnosti, slišanosti in sprejetosti ostaja.

Pri odnosu z otroki pogosto beremo v revijah članke o materinstvu. O očetovstvu je spisanega manj, zato mnogi očetje v želji, da bi dobili neke ideje za svoje očetovstvo, berejo o materinstvu. A očetovstvo ni isto kot materinstvo. To tudi nikakor ne pomeni, da je očetovstvo manj pomembno kot materinstvo, da je očetovstvo drugorazredno ali da smo očetje v družinah le neki priveski. Očetovstvo ima določene prvine enake, a je v marsičem drugačno. Očetovstvo je vloga, ki je enakovredna, polnovredna in nezamenljiva, če jo oče odigra z vso svojo naravo.

Starševstvo se ne začne le s spočetjem in rojstvom otroka. Starševstvo se rojeva vsakodnevno. Odnos, ki ga živimo s svojimi otroci poraja in ustvarja vedno nekaj novega. Starši tako postajamo vedno znova tisti, ki za otroka poskrbimo in mu omogočamo razvoj na več ravneh. Pri vsem skupaj je pomembno, da otrokove potrebe prepoznamo, se zanje zanimamo in se odzovemo.

Verjetno nikoli prej ni bilo tako evidentno, kako lahko odgovornost posameznika vpliva na razvoj družbe kot celote. O tem sem razmišljal, ko se vsakič znova na poti v službo ustavim pred po zakonu predpisanem razkuževalnem sredstvu, ki ga najdemo v vsaki večstanovanjski stavbi. Spraševal sem se, koliko ljudi se dejansko vsakič, ko gredo mimo tega razkuževalnika, ustavi in si dejansko razkuži roke?

Očetovstvo je v teh tednih najbrž pri mnogih osebna tema, ki prinaša veliko radosti in pri mnogih tudi neprijetna občutja – naveličanost, razdražljivost, izčrpanost, tesnobo, napetost in še kaj. Vsakemu očetu se začne, če si le dovoli, odpirati v odnosih z lastnim sinom in hčerko čisto njegova osebna zgodba. Odpirati se mu začne njegov svet.

Ko so se s karanteno zaprli vrtci, smo se starši majhnih otrok soočili v vprašanjem, kako se organizirati – ostati doma, kombinirati delo in varstvo, se morda pri tem izmenjevati s partnerjem. Vsaka družina se trudi najti svoj način, kako se organizirati, da lahko poskrbi za otroke. Prav tako pa ta situacija za vsako družino prinaša nekaj novega na čustvenem področju – kako to doživljamo, s katerimi občutki, stiskami se soočamo.  Lahko smo se »dovoljenja«, da preživimo več časa skupaj z otroki, na nek način razveselili, pogosto pa take spremembe spremljajo tudi skrbi, strahovi in stiske – kaj početi, kako zdržati, kako bomo zmogli, kako si organizirati delo,...

Danes je petek.  Povsem drugačen petek kot bi lahko pričakovali še pet tednov nazaj. Trenutna krizna situacija nam je obrnila svetove, naša razmišljanja in vedenja. Zagotovo je to situacija, o kateri bomo govorili našim bodočim rodovom. V medijih prejemamo različne informacije, ki v nas lahko zbudijo tesnobo na eni strani, strah in stres pred nepričakovanim na drugi strani ter skrb. Ja, starši prav v teh trenutkih razmišljate, kako obdržati trezno glavo, kako dobro razmisliti o vsaki odločitvi in kako pravilno zaščiti sebe, svojega partnerja, otroke in svoje bližnje. Stres je nekaj, s čimer se odrasli drugače spoprijemamo, kakor otroci. Otroci so v svojem razvoju krhki, nežni, ranljivi in se še razvijajo. Njihovi možgani delujejo drugače, zato si želijo delati stvari, ki so jim »fajn«, in ne stvari, ki so prav. Zato smo tukaj odrasli, njihovi najbližji, da jim zmoremo povedati, razložiti stvari tako, da bodo razumeli in sprejeli situacijo. V prvi vrsti pa smo tukaj, da jih pomirimo. Ostati doma s predšolskim otrokom je izziv. Kot starši ste v situaciji, ko morate ostati doma z otrokom, ko vaše delo trpi, ko ste na čakanju ali ko delate, ko nimate stikov ali so le-ti omejeni, ko nimate dodatne pomoči v starih starših in ko socialnih stikov ni. Izredne razmere, ki tudi povzročajo, da se nanje prilagodimo. Kaj je tisto, kar lahko tako staršem kot otrokom omogoči, da se umirijo, navadijo na novo situacijo in zmorejo sobivati, je vprašanje, ki si ga zastavlja prav vsak.

SPLOŠNE SMERNICE V ČASU EPIDEMIJE

• POMIRITE OTROKA. Poskušajte mu predstaviti situacijo, v kateri smo se znašli preko pravljice ali preko video pravljice. Omilite njihovo stisko, tako, da jih zaposlite ali razvedrite. Otroci bodo lahko nemirni, zaskrbljeni, tesnobni, ker doživljajo situacijo tako kot vi, le besed nimajo zanje. Otroci niso imuni na situacijo. Pogovarjajte se.
• VZDRŽUJTE VSAKODNEVNO RUTINO in STRUKTURO. Naredite urnik, ker daje otroku varnost. Pri tem bodite prožni, saj je vaš otrok tega navajen v vrtcu, kar sedaj zagotovo pogreša. Če vam je lažje, zapišite in izpostavite na vidno mesto. Z aktivnim načrtovanjem dnevne rutine dobite občutek, da obvladujete stvari, hkrati pa se ne počutite nemočne. Načrtujte tako, da se pogovarjajte, kdaj bodo obroki, kdaj greste ven, kdaj bo ustvarjalna urica, spanec, kdaj bo risanka in kdaj pravljica…..
• ZAPOSLITE OTROKA MED VAŠIM DELOM OD DOMA. Priporočamo aktivnosti, ki so gibalne, ustvarjalne in razvedrilne narave. Preberite otroku knjigo, igrajte se v njegovi domišljijski igri (spijte kavico, bodite dober pacient ali kupec v trgovini), skupaj opravljajte hišna opravila ali domače zadolžitve, pogovarjajte se o željah, o dogodkih iz preteklosti, ustvarjajte – pecite, kuhajte, »pacajte«.
• POSKRBITE ZA GIBANJE IN STIK Z NARAVO. To je v tem času zelo pomembno, da poiščete poti, kraje, kjer že dolgo niste bili. Gozd je tudi idealen za to, da si napolnite »baterije« in vrnete energijo. Naši možgani delujejo tako, da potrebujejo stimulanse, tako telo dobi sporočilo, da je živo in zdravo. Lahko si pomagate z videofilmčki na Youtube, kjer imate veliko vaj.
• ZABAVAJTE SE IN SPROŠČAJTE. Vsi v tem času potrebujete aktivnosti, ki presenetijo vaše možgane s tem, da se sprostite, da dobite pozitivna sporočila in da vas tesnoba ne preplavi. Pojte, plešite in gibajte se. Naredite kakšno stvar, ki bo tudi iz vas »privlekla« otroka. Smejte se. Lahko izdelate lutke in na ta način razvijate ustvarjalnost. Otroci imajo radi pretvarjanje in igranje. Sproščajte se –čuječnost je ključna.

Ob koncu potrebujemo vsi veliko pozitivnih misli, da nas mediji in nastala situacija ne zasedejo preveč, zato je pomembno, da namenimo nekaj časa tudi temu (npr. Lonček dobrih misli, kjer zbirate dobre misli, risbice, ki jih otrok nariše ali kaj izreže ali pripravi presenečenje). Otroci nas lahko zelo presenetijo v tem, zato jim dajte ČAS za TO.

SMERNICE ZA STARŠE

»Veliko se pričakuje od staršev, kajne? A se oni tega sploh zavedajo? Kako bom jaz to zmogla? Kako bomo to zmogli, saj ne vemo, kaj bo z nami, ko vse to mine? Kdaj bo tega konec? A bomo zmogli finančno? Kaj naj še skuham? Zakaj so tako nemirni? Kaj naj še naredim? Ko bi mi vsaj »on«, kaj pomagal? Samo, da mi ne zboli za čem drugim. Samo, da ostanemo živi. A bomo? Kaj bo z mojo službo? A oni želijo, da jaz grem delat? Sedaj šele vem, kako nam stari starši pomagajo. A ni to vse tako pretirano s temi ukrepi? Kdaj se bo to končalo?«   Trenutne okoliščine lahko aktivirajo močne telesne reakcije; strah, nemir, paniko. Marsikomu je ta občutek strahu, negotovosti in pomanjkanja nadzora povsem tuj in ob njem čuti polno nelagodja. S tem se ljudje soočamo na različne načine – poenostavljeno se zdaj dogaja, da nevarnost zanikamo ali pa jo še bolj poglabljamo. Nekdo, ki zanika, se skuša tesnobe znebiti, s tem da minimalizira težavnost situacije (»Ah, saj ni nič«) ali kontekst postavlja v popolnoma individualno perspektivo (»Meni ne bo nič«), spreminja navodila pristojnih v sebi sprejemljiva (»Ah, sej na kavice pa lahko hodimo skupaj«) in selektivno selekcionira informacije, tako da sliši tiste, ki ga pomirjajo (»Saj je na celem svetu samo 200 tisoč pozitivnih, to ni nič«) ali pa se od problema še vedno poskuša distancirati (»To se mene ne tiče, to imajo v Italiji/Ljubljani problem«).

Marsikdo pa zaradi pomanjkanja nadzora nad situacijo ob zavedanju resnosti lahko situacijo vidi povsem črno, ne vidi rešitev, ne zaupa v sistem, si ustvarja »črnoglede« poglede v prihodnost, ne zaupa strokovnjakom ali navodilom pristojnih, itd. Ne ena, ne druga skrajnost ni dobra, potrebno se je zavedati resnosti situacije, a hkrati ne razmišljati katastrofično. Pomembno je, da zmoremo spremljati sebe, svoje počutje in svoje telo. Če čutimo nelagodje v telesu, stiskanje, napetost v mišicah, plitko dihanje, tiščanje v prsih, stiskanje v trebuhu, pospešeno delovanje srca, nemir (imamo stalno potrebo, da nekaj delamo in se ne moremo ustaviti, tapkamo z nogo ob tla ali delamo druge ponavljajoče gibe), smo živčni, se hitro razjezimo na otroke ali moža/ženo, je to znak, da je naš živčni sistem aktiviran, da se je v nas naselil strah. Poiščimo vsa sredstva, ki bi nam lahko pomagala, da se umirimo.  V kolikor  smo sami nemirni, nesproščeni, polni skrbi, bo naš otrok to zagotovo začutil. Regulacija čustev in občutkov je izrednega pomena, zato poskrbimo, da jih imamo v »nadzoru«, da jih prepoznamo, začutimo in postavimo na pravo mesto. Poskrbimo za otroka, tako, da smo tam zanj.

Potrebno je poskrbeti  zase in za svoje bližnje. Tako vi kot vaš otrok potrebujete tudi čas zase, svoj prostor in svoj čas, da preživite tudi malce s svojimi mislimi. Ko opazite pri sebi, da je teža ali breme preveliko, da vas tesnoba in strah začenjata preplavljati, da v odnosu s partnerjem čutita pritisk, kar je v teh okoliščinah povsem običajno, je smiselno, da to opazite.  Če se v nas prebuja stiska, iz različnih razlogov, je dobro, da to prepoznamo in poiščemo pomoč.

V kolikor boste v tem času potrebovali kakšno informacijo, nasvet ali pomoč v stiski, se lahko obrnete na številne naslove, kjer vas pričakujejo strokovnjaki, ki so za vas dosegljivi na različne načine in vam nudijo strokovno pomoč. 1. Telefon za psihološko podporo ob epidemiji COVID-19: 041 443 443 (Društvo psihologov Slovenije v partnerstvu z Nacionalni inštitut za javno zdravje - NIJZ in v sodelovanju s Službo za psihološko pomoč pri Civilni zaščiti, Slovenska Krovna Zveza Za Psihoterapijo -SKZP, Združenje zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije in @Združenjem psihiatrov pri Slovenskem zdravniškem društvu 2. Številni centri, ki nudijo strokovno pomoč:  https://www.gov.si/teme/programi-psihosocialne-pomoci-za-otroke-mladostnike-in-njihove-druzine/ 3. Psihološko svetovalnice POSVET v Ljubljani, Kopru, Kranju, Novi Gorici, Murski Soboti, Postojni, Slovenj Gradcu, Sevnici:  031 704 707 ali Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate..

Karantena je v odnose predvsem za srednjo generacijo prinesla nekaj zelo novega. Odrezala jo je od ostarelih staršev in jo »zaprla«v zakonski odnos in k mladostnikom, ki so v socialni izolaciji gotovo najbolj ujeti in prikrajšani.

Spoštovani, najin Rok hodi v četrti razred osnovne šole. Moram reči, da doma z vzgojo in disciplino ni večjih težav, saj sva si z možem enotna, da otrok potrebuje red in jasne meje. Probleme z disciplino pa ima že dlje časa v šoli. Tako hodiva večkrat na govorilne ure. Doma sva mu že omejila gledanje priljubljenih oddaj, uporabo telefona, večkrat je že vzgojno ostal brez pravljice. Pravih rezultatov pa ni. Imate kakšno idejo? Hvala, Romana

Pri starših ni redek občutek, da se igrati ne znajo več. Tako se kot nek pobeg od otroške želje po igri radi zatečejo v ostale starševske naloge, kot so pospravljanje igrač, pranje perila in prevažanje otroka na različne konce. Tam se lahko otroci igrajo s sovrstniki, medtem ko se starši končno malo spočijejo. Razumljivo je, da so starši utrujeni od vseh obveznost in neprestanega čustvenega odzivanja na svoje otroke. Stalne zahteve po pozornosti, spraševanje ali pritoževanje tako upravičeno zbujajo občutek, da so njihove potrebe vedno na zadnjem mestu.

Šolski sistem v Sloveniji se zadnja leta spreminja. Po radiu in televiziji lahko zasledimo, da do sprememb prihaja z namenom, da bi bili otroci bolj samostojni, da se ne bi zgolj učili samo nekih podatkov na pamet ter si kopičili znanje in informacije. Prav tako se vzgojitelji in učitelji na izobraževanjih usposabljajo za nove pristope, ki naj bi prispevali k večji samosotjnosti učencev. Pa je temu res tako?
Zdi se, da so spremebe šolskega sistema prinesle ravno nsaprotno. Pogosto berem članke o prenatrpanosti učnih programov, prenaporni osnovni šoli, pretežkih šolskih torbah... Včasih se vprašam, ali je kaj resnice v teh stavkih, ki so tako pogosti v družbi.

… Če ste le pripravljeni delati. (pozor: drobni tisk)
Spomnim se svoje prve ure terapije, sploh nemira, ki je naraščal, vse dokler nisem sedela v naslanjaču v terapevtkini sobi, opremljena z najosnovnejšimi informacijami glede poteka terapije in spodbujena, da kaj povem o sebi oziroma kaj me je prineslo. In tako se je začelo: Začela sem govoriti.

Psihološki vidiki vzpostavitve in ohranjanja dojenja

O dojenju zadnje čase slišimo kar veliko. Vemo, da je materino mleko popolna hrana za razvijajočega se otroka. Je živa tekočina, ki se po sestavi prilagaja otrokovim potrebam. Je odličen vir beljakovin, maščobe in ogljikovih hidratov, ko pa otrok na primer zboli, je mleko polno protiteles in pomaga, da se otrok bolj učinkovito bori proti bolezni. Kar je pri teh najbolj znanih prednostih dojenja zanimivo pa je to, da govorijo predvsem o fizičnem vidiku dojenja.

Govorimo torej predvsem o podatkih, da mleko vsebuje to in ono sestavino, ki na tak ali drugačen način vpliva na telesno zdravje otroka. Obstaja pa še en vidik dojenja – psihološki. Ta vidik dojenja zajema ogromno različnih tem, tokrat pa bomo spregovorili o psiholoških izzivih, ki mame ovirajo pri vzpostavitvi in ohranjanju dojenja.

Mnogim današnjim moškim je težko izraziti in ubesediti čustva. Mnogi težko razvijejo ranljivost v odnosu in tudi potrebo po pripadnosti je mnogim težko prepoznati ter izraziti. Pri procesu socializacije so bili fantki vzgojeni ali bolje rečeno zdresirani, da so se razvili v posameznike z opisanimi nespretnostmi. Njihova preteklost zaznamuje njihove sedanje odnose.

Že v začetku junija so nas starše začeli bombardirati oglasi za počitniško varstvo, tabore, delavnice, poletne šole, športne dogodivščine, jezikovne tečaje in druge aktivnosti, v katere bomo varno pospravili svoje najmlajše, srednje in tudi starejše otroke in mladostnike med počitnicami, ko bomo sami še v službi čakali na težko prisluženi družinski dopust. Morda imamo že načrtovana cela dva meseca: najprej bo pri babici en teden, potem dva tedna na plavalnem tečaju, še en teden na taboru angleščine, nato gremo za dva tedna na morje z družino, moževa sestra je obljubila da gre potem za tri dni z otroci na vikend, hmmm…

V prvem delu tega prispevka, smo začeli razmišljati o vplivu izkušenj v primarni družini in strahu pri vstopu v nove odnose. Sedaj si oglejmo še nekaj drugih temeljnih čutenj, ki nam lahko povzročajo težave v odnosih.

KO ME VODI SRAM

Posameznik, ki v odnose vstopa s sramom, prihaja iz družinskega okolja, kjer nikoli niso bile postavljene jasne meje, kar pomeni, da nikoli ni mogel vedeti kaj sledi, kaj je naredil prav in kaj narobe. Tudi če je danes nekaj prav, ne pomeni, da bo jutri to isto dejanje obravnavano enako. Otrok v tem sistemu je bil nezaščiten in mnogokrat postavljen v vlogo reševanja starševskih konfliktov.

Znanost je ob porastu uporabe mlečne formule in druge dopolnilne hrane ter ob upadu izključnega dojenja intenzivno raziskovala (in še raziskuje) vrednost materinega mleka in odkrila izjemen čar narave ženskega telesa – kako edinstveno hrano proizvaja za novorojeno dete. Ob tem so spoznavali tudi psihološki pomen dojenja, oziroma vpliv dojenja na razvijanje stika med materjo in otrokom in močno povezanost dojenja z izgrajevanjem materinstva.

Vsak izmed nas si nekoliko po svoje prestavlja, kaj pomeni družina, kakšne so njene naloge, vloge in kako odnosi v njej vplivajo na razvoj posameznika.
Družina kot sistem posameznikov, je za razvoj otroka, mladostnika izjemno pomembna. V družinskem okolju se posameznik oblikuje, tu nastaja njegova identiteta, pridobiva si posamezne navade in prepričanja, ter oblikuje pogled nase in na svet. Družina je torej temeljna celica, iz katere se razvijemo.

Mladostniki v odnosu s starši – stalen odpor ali možnost skupne rasti?

Ob besedi mladostništvo dobimo običajno naslednje asociacije: novo, hitro, nepredvidljivo, impulzivno, naporno,… Mnogi starši se, ob omembi, da njihova hčerka oziroma sin prihaja v najstništvo samo nasmehnejo, skomignejo z glavo ali globoko vdihnejo. Sogovorec ob tem začuti, da ti starši doživljajo napor, jezo in da imajo včasih že kar pasivno držo do tega tako pomembnega obdobja v otrokovem življenju.

Najpomembnejši prostor človekovega razvoja je družina in odnosi v njej. Vsak izmed nas ima izkušnjo biti v odnosu. V odnose se rodimo, vanje vstopamo in iz njih izstopamo. Odnosi nas spremljajo in oblikujejo vse življenje. So del nas in ne moramo si predstavljati življenja brez njih. Izjemno pomemben odnos, ki nas močno zaznamuje je odnos in dinamika med staršema, ter odnos, ki ga ima vsak starš posebej do otroka. Poleg teh odnosov so pomembni odnosi med vrstniki, odnosi do šole in družbe. Odnosi, so lahko nekaj lepega, trdnega, varnega, lahko so zdravi, a mnogokrat, žal tudi naporni in celo nezdravi, nevarni.