Vsi ljudje imamo kdaj pa kdaj posebne potrebe. Eni večkrat, drugi manjkrat. Vendar so med nami tudi otroci, ki imajo vsak dan posebne potrebe, ki vsak dan potrebujejo posebno nego, posebno obravnavo specialnih strokovnjakov, pa zato niso krivi ne starši, ne stari starši, še manj pa otroci sami. Taki so se rodili. In take moramo sprejeti. Kar pa ne pomeni, da ti otroci nimajo možnosti razvoja. Res je, da otroci z motnjami v duševnem razvoju ostanejo celo življenje otroci, več ali manj odvisni od odraslih. Vendar lahko tudi oni, doživijo polnost življenja na svoj poseben način; lahko se žalostijo, jezijo, veselijo, razvijajo, učijo, ustvarjajo in ne-nazadnje veliko doprinesejo k bolj humani družbi, že samo s tem, da so.