Vsakdo od nas se je že kdaj znašel v situaciji, ko bi se najraje vdrl v tla. Ko je imel občutek, da ga vsi gledajo, ko ni vedel, kam bi dal roke, kako bi pogledal, in kako bi se postavil, ko se mu je tresel glas … Z eno besedo: trema. Ta se pojavi, ko smo v novi situaciji, kjer želimo biti uspešni, a ne vemo, kako se bo vse skupaj odvijalo. Takrat se v nas pojavi strah in sram, ljudje pa ju na različne načine kažemo in tudi obvladujemo.Skozi takšne situacije in procese smo šli vsi. Eni pogosteje, drugi bolj redko, včasih na bolj blag, drugič na težji način.
Tudi otroci so v šoli izpostavljeni in marsikateri doživlja veliko stisko, ko mora priti pred tablo in pred celim razredom na primer recitirati pesem, imeti govorni nastop, odgovarjati na vprašanja za preverjanje znanja, ...
Otroku se poveča srčni utrip, nekaterim se začnejo potiti roke, drugim se trese glas. V najbolj intenzivnih primerih se zgodi celo, da otroci začnejo tožiti, da se slabo počutijo, saj je njihova stiska pred nastopom in izpostavljenostjo tako velika, da jih začne boleti glava ali trebušček. Navadno se to zgodi tistim otrokom, ki so že tako v razredu zelo tihi, redko dvignejo roko in jim je nerodno govoriti, saj se bojijo, kaj si bodo drugi mislili. S tremo in sramežljivostjo pa se spopadajo tudi otroci, ki so na prvi pogled glasni in pogumni, ko pa so izpostavljeni, pa jim je nerodno in so zadržani. Ti otroci so ponavadi perfekcionisti ter težijo k temu, da bi bilo vse popolno in v strahu, da se to ne bo zgodilo, doživljajo velik stres in stisko.
Sramežljivost in trema sta do neke mere zdrava. Trema pripravi naše telo na boj ali beg. Poveča se aktivnost možganov, pospeši delovanje srca, ki povzroči boljšo prekrvavitev mišic. Zmerna trema in sramežljivost nas varujeta pred raznimi neprijetnimi izkušnjami. Zaradi treme se bolje pripravimo na govorni nastop, se več učimo, ne govorimo z neznanci, … Težava nastopi, če sramežljivost postane del otrokovega življenja. Če se začne pojavljati v odnosu s sošolci, v razredu in pri ocenjevanju, temu pa sledi osamljenost, občutek, da ga drugi ne sprejemajo ter celo upad učnega uspeha.
Kako se s tem spopasti?
Vsakemu staršu je ob tem težko, saj bi za svojega otroka želel, da bi zmogel iti čez to stisko brez večjih težav. V želji, da bi otroku pomagali, ga začnemo spodbujati z besedami »saj znaš«, » ne se bati - mi smo s tabo«, » tudi če narediš napako, si za nas najboljša« ...
Te besede so res spodbudne, vendar bolj za nas odrasle in ne toliko za otroka. Otrok, ki je že po naravi bolj senzitiven in sramežljiv, bo ob teh besedah čutil pritisk, saj si želi uspeti.
V situacijah, ki jih otrok ne zmore sam - pa čeprav se nam zdi, da bi jih že moral,na primer urediti kakšne stvari z učiteljico - lahko kot starši v miru to naredite skupaj z njim ter ste na ta način v stiku z njegovo stisko in potrebami. Ko bo otrok dobil dovolj pozitivnih informacij in izkušenj s pomočjo staršev, bo počasi zmogel tudi sam.
Ko otroka čakajo razni nastopi je pomembno, da se z njim pogovorimo o njegovem strahu pred izpostavljenostjo. Otroku lahko prisluhnemo, kaj ga skrbi in njegove občutke vzamemo resno. Posebej predšolski otroci in otroci v prvi triadi se sami še ne zmorejo umiriti. Pri tem potrebujejo starše, ki jih telesno umirijo.
Če kot odrasli želimo otroka umiriti, je pomembno, da najprej sami pri sebi prepoznamo občutek strahu pred izpostavljenostjo, in se vprašamo, kako smo mi sami s sramežljivostjo in tremo. Ali smo pogumni, ali nam je užitek spoznavati nove ljudi, biti v novih situacijah? Kako se sami počutimo pri javnem nastopanju?
Pogosto imamo tudi starši s tem težave in si močno želimo, da otrok teh težav ne bi imel, saj si želimo, da bi bilo otroku lažje. A lažje mu bo šele, ko bomo sami priznali, da nam je težko, da poskušamo to pri sebi izboljšati in okrepiti sebe kolikor se da.
Otrok pa bo tudi čutil olajšanje, če bo vedel, da tudi mi težko nastopamo, a se s tem borimo in to posledično tudi dobro izpeljemo. Dobro se je vprašati, kako je s pohvalami in spodbudami otrok z naše strani. Kako močno nas prizadenejo naše napake in tudi otrokove? Iz napak ter uspehov in neuspehov se vsi nekaj naučimo, zato je pomembno, da v vsej tej situaciji ne vidimo le cilja, ampak celoten proces iz katerega se lahko veliko naučimo o otroku in seveda tudi o sebi.
Neprestano iskanje sitka z otrokom in lasten osebnostni razvoj je vir razvoja samozavestnega otroka.