Zdrava samopodoba je sestavljena iz pisane palete različnih čutenj in psihičnih vsebin. Samopodoba je močno povezana s samospoštovanjem in samozavestjo. Če imamo o sebi pozitivno mnenje, se dobro počutimo v svoji koži, izgrajujemo močan občutek sreče in vedrosti v življenju.
VARNO OTROŠKO DOŽIVLJANJE
Otroštvo, kjer je prostor za varnost, kreativnost, spontanost in ljubezen omogoča otroku, da ob čustveno zrelih starših lahko čustvuje oz. sooblikuje svoja lastna doživljanja. Tako starši zidajo temelje, da bo otrok lahko doživljal vsa mogoča čutenja, se polno socialno vključeval ter razumel sebe in se zavedal svojih lastnih reakcij.
NAŠE TELO...
Telo odraža tisto kar čustveno doživljamo. Pozitivno dojemanje telesa in zdrava samopodoba sta močno povezana. Hkrati se z zorenjem čustvenega sveta razvija tudi telo. V življenju gre človek skozi različna obdobja in vsako obdobje spremlja psihično oz. mentalno dogajanje in fiziološko oz. telesno spreminjanje. Oboje je skladno, če čustvujemo iskreno in sproščeno, ter se nam čustev ni treba bati in jih skrivati. Lahko smo žalostni, ko izgubimo občutek, da smo ljubljeni, ali jezni, če začutimo krivico. Če pa smo se kot otroci naučili, da moramo jezo, strah in žalost prikriti npr. z nasmehom, potem postane to za telo naporno. Še posebej, če mora telo leta in leta prenašati težka čutenja in sleherni trenutek paziti, da katero od njih ne uide nadzoru.
TELO NAM SPOROČA...
Spolna zloraba močno vpliva na dojemanje telesa. Njene posledice se kažejo kot pretrgana vez med telesnim in čustvenim zorenjem. Ravno telo je pri spolni zlorabi najbolj ranjeno in prav vanj se vpišejo sleherni spomini te grozne zlorabe. Travma spolne zlorabe in spomin nanjo izkrivljata doživljanje lastne samopodobe in popačita dojemanje lastnega telesa.
Telo tudi v odrasli dobi najhitreje pokaže, da je bilo nekdaj ranjeno in sicer v obliki somatskih ali psihosomatskih težav in bolezni. Dejstvo je, da ljudje z zgodovino spolne zlorabe pogosteje telesno zbolevajo, kar pomeni, da so manj odporni in se težje prilagodijo stresnim situacijam v vsakdanjem življenju. Najbolj značilne zdravstvene težave, ki jih žrtve spolne zlorabe doživljajo so nedefinirane bolečine v trebuhu, ginekološke težave, hormonske motnje, motnje spanja, kot počutje pa splošna utrujenost, brezvoljnost in pomanjkanje energije. Življenje na splošno hitreje čutijo kot utrujajoče, brez življenjske energije, brez volje do življenja, izgubljajo kreativnost. Telo na ta način odseva svojo rano in kliče po zdravljenju. Jeza, ki se je leta in leta nabirala, se izrazi proti sebi ali se usmeri v okolico. Agresija proti sebi se kaže kot samodestruktivnost, obtoževanje samega sebe, slabo mnenje o sebi, anoreksija, bulimija. Agresija navzven pa kot delikventno vedenje, agresivnost do drugih.
Kljub temu moramo vedeti, da le iz zgoraj navedenih telesnih simptomov ne moremo trditi, da je oseba kot otrok doživela spolno zlorabo. Za to je potrebna celostna obravnava.
BOLEČINA KLIČE PO ODREŠITVI
To iznakaženo dojemanje lahko povsem razumemo. Storilec jih je prizadel in ranil na najbolj krut način: nespoštljivo je prekoračil njihov osebni prostor, porušil vse meje in tam pustil najbolj umazana občutja, ki jih je nosil sam. To je bil človek, ki je bil otroku blizu, ki mu je otrok zaupal in ga imel rad. Poškodovano je telo, izkrivljeno je čustveno doživljanje, ranjena je duša. Bolečina je prevelika, da bi jo zmogel nositi. Gnus, sram, krivda, strah, ponižanje, razvrednotenje...Teh čutenj otrok sam ne zmore predelati, se pravi "vrniti" storilcu. Zato jih vzame za svoja, ponotranji. Začne verjeti, da je sam gnusen, osramočen, kriv, ponižanja vreden in nizko vrednoten. Otrok lažje sprejme, da je sam slab, kot da je tak njegov oče, mama ali nekdo, ki mu je bil blizu. Saj bi v tem primeru izgubil tudi njih.
Otrok ob spolni zlorabi dobi in ponotranji lažno sporočilo, da se ljubezen kaže preko spolnosti in da je spolnost nekaj, čemur ne smeš reči NE. Iz tega se nauči, da niso pomembne njegove želje, hotenja in potrebe, temveč imajo prednost potrebe in želje drugega. S takim razumevanjem odnosov, tudi kasneje zadovoljuje le želje drugih ali pa zahteva, da to počno drugi. V nobenem primeru ni v stiku s svojimi željami, potrebami in hotenji.
OZNAČENO ŽENSKO TELO
Ženske, ki so doživele travmo spolne zlorabe imajo zelo drugačno dojemanje svojega telesa. Telo doživljajo kot grdo, predebelo, odbijajoče, neprivlačno. Spremlja jih občutek ujetosti ter nesprejemanje lastnega telesa. Ljudi, ki njihovo telo pohvalijo kot lepo in privlačno, doživljajo kot neiskrene, ter so nanje pogosto jezne. Kot same pravijo, se v svojem telesu počutijo kot smet, umazane in nevredne. Ne morejo doumeti, da jih sploh lahko kdo pogleda in jih ima rad, da so vredne sočutja, da so cenjene zato, ker so. Ko opisujejo dojemanje svojega telesa, jih spremljajo občutki bolečine, jeze in gnusa. Do svojega telesa so stroge in nanj ne morejo biti ponosne. Pogosto se izčrpavajo, pretiravajo s športom ali pa ga , po drugi strani, zanemarjajo in skrivajo.
ZLORABLJENI V NOVEM ODNOSU
Ta prinešena čutenja živijo kot taka tudi kasneje, ko je žrtev že odrasla. Taka oseba čuti ogromno sramu (ali pa nič in se sramoti na vsakem koraku oz. sramoti druge), gnusa do lastnega telesa, težko se izpostavi, doživlja hude stiske ob stikih z ljudmi, doživlja panične napade, strahove, depresije, manjvrednostne občutke. Vse to se dogaja s tako silovitostjo in brez nadzora, kot bi se travma dogajala tukaj in sedaj. Kajti za travmo je značilno, da ne pozna časa - lahko rečemo, da živi v nekem vakuumu in čaka. Ponovno zaživi, ko se oseba znajde v neki podobni situaciji. Ko se n. pr. mož zlorabljene žene dotakne na podoben način, se v njej prebudijo podobni občutki, ponovijo se strah, panika, zamrznitev, jeza. Žrtev bo težko razumela, od kje vse to.
Potlačena in nepredelana čutenja vlečejo k ponovitvi teh situacij, z namenom, da bi jih enkrat v varnem in sočutnem odnosu predelali, razrešili in okrevali.
OČIŠČENJE - Kako pomagati, da se duša umije, očisti, da žensko telo postane prostor življenja, vrednosti, veselja?
V terapevtskem procesu je poleg predelave dogodka spolne zlorabe potrebno osmisliti: "Kdo sem jaz?", "Kaj pomeni biti ženska?", "Kaj so moje potrebe?", "Kaj mi ustreza in kaj ne", "Kaj si kot ženska želim?", "Kaj mi sporoča moje telo?" To je proces, ki se razvija skozi terapijo in še naprej. Gre za proces ozaveščanja, da žrtve niso bile nikoli, ampak zares NIKOLI krive za spolno zlorabo in da zlorabe niso mogle preprečiti. Počasi se krivda zmanjša, odpre se prostor odpuščanja, začne se obdobje celjenja in osvoboditve izpod okov travme spolne zlorabe.
PREK ZDRAVLJENJA TELESNIH IN ČUSTVENIH RAN DO POZITIVNE SAMOPODOBE
Ob čustvenih premikih se počasi, a vztrajno spreminja tudi samopodoba in s tem proces zdravega dojemanja svojega telesa, da je telo lepo in vredno spoštovanja ter dostojanstva. Lahko mu zaupamo, ga poslušamo in slišimo. Naučimo se poslušati sebe, si izostrimo čute, da telo postane senzibilno za vsak dražljaj, da opozori nase ob vsakem najmanjšem dražljaju. In vse to zmoremo prepoznati. Telesa in čustev se ne da ločiti. Dovolimo si upoštevati svoj notranji glas.
Šele, ko bomo temu glasu dali besede, bomo pomirili tudi telo.
VREDNO JE ŽIVETI - TUKAJ IN ZDAJ!
Obup, brezvoljnost in prežetost s strahom, beg pred stvarmi, ki se jih boji...vse, kar je bilo prisotno pred terapijo, se spremeni v upanje šele, ko žrtev, ne glede na kruto preteklost, odkrije svojo vrednost, spoštovanje sebe in dostojanstvo.
Žrtev zlorabe začne verjeti v to, da je vredna prave ljubezni, da je njeno telo lepo in da je odnos tisti, za katerega je vredno živeti.