Ko mame, očete ali skrbnike povprašamo o tem, ali otrokom pojejo uspavanke, večkrat naletimo na odgovore, ki jih preveva kanček nelagodja ali sramu, povezanega s tem, da njihov glas ni dovolj dober, da »fušajo«. Nekateri se celo bojijo, da bi s svojim nepravilnim petjem pokvarili otrokov posluh (intermezzo – posluh se ne deduje), zato otroku raje predvajajo pesmice, ki jih pojejo drugi. Slednje morda počnejo tudi zato, ker naj ne bi poznali nobene uspavanke.
Stereotipov in mitov v zvezi s petjem uspavank je veliko. Morda tudi zato, ker je to ena najbolj intimnih in hkrati spregledanih tematik v zgodnji dobi našega razvoja, kljub dejstvu, da smo človeška bitja skorajda od samega spočetja bitja zvoka in ritma, s pomočjo katerih se kasneje uglašujemo v svet in odnose.