Intimni odnosi kot prostor zdravljenja - Ko partnerstvo postane priložnost za preobrazbo

Partnerski odnos ni zgolj skupna pot dveh ljudi, temveč kompleksna in pogosto nezavedna psihološka pokrajina, kjer se stikata dve zgodovini, dve ranjenosti in dve hrepenenji po bližini, varnosti ter razumevanju. Relacijska družinska paradigma izhaja iz predpostavke, da so partnerske povezave medsebojno močno recipročnega značaja – vsak partner pomembno vpliva na drugega, tudi kadar se navidezno umika. Odsotnost, umik ali celo konflikt pogosto ne pomenijo konca odnosa, temveč lahko razkrijejo še globlje dinamike, ki jih nosimo iz preteklosti.

Jeza, frustracija, prizadetost … to največkrat občutimo po konfliktu s partnerjem. Takrat bi bilo najlažje pritisniti tipko »reset« kot na računalniku in nadaljevati, kot da se nič ni zgodilo. Žal prepira ne moremo kar izbrisati iz spomina, še manj iz telesa. Lahko pa poskušam narediti korak, da se premaknem - premakneva naprej.

Kadar je človek zdrav, ne razmišlja vsakodnevno o tem, kako je blagoslovljen, da se mu s telesom in posledicami bolezni ni potrebno ukvarjati. Pravzaprav zdravje sploh ni stvar, o kateri bi (vsaj večina ljudi) zares poglobljeno razmišljala. Kako naše telo deluje, kako se odziva, kaj mu paše in kaj ne – to je nekaj, kar je samoumevno in ne potrebuje dodatne nege. Vsaj tako si mislimo. Kaj pa se zgodi, ko na vrata potrka bolezen? Kaj se v tistem trenutku zgodi s človekom, ki je soočen s situacijo, na katero ni bil pripravljen? Ko se mu zamaje dojemanje sveta in sebe v njem, ko kar naenkrat nič več ni tako kot je bilo doslej?

Veseli december je tu. Vse od njegovega začetka že pričakujemo, da si bomo odpočili bodisi od šole, bodisi od dela in se tega veselimo. Mesta in trgi nas že mesec dni poprej pripravljajo na nepopisno veselje prazničnih dni. Trgovine obljubljajo zvrhano mero sreče v obilici popustov, da nas ta sreča ne bi predrago stala. Časopisi, radio, televizija so polni navdušenja in veselja; nestrpno že pričakujemo božič, ki prinaša ljubezen, srečo, mir. Pa je res tako? Včasih se zdi, da se prazniki imenujejo prazniki zato, ker praznijo.

Vsak posameznik razvija že v rosnih letih način rokovanja s čustvi in to prinaša v nadaljne odnose. Gre preprosto za fiziologijo in osnovno zakonitost učenja in delovanja naših možganov. Poleg mnogih odnosov pa je zakonski odnos enkraten prostor in poligon, kjer se lahko čustveni odzivi in možgani na novo in funkcionalnejše zmodelirajo. Odvisno je predvsem od posameznika v odnosu.

Pomladansko jutro z dežjem in nizkimi temperaturami me izzove, da sprejmem naravo v takšni obliki kot »je«. Kot je ZDAJ, ko je sonce za oblaki in ko ozračje bolj napolni mraz kot toplota. Zakaj se ljudje tako pogosto pritožujemo nad vremenom? Morebiti za to, ker nismo navzoči v »zdaj« in nas bolj vodi naš »nezavedni ego«, ki se s tem praktično tudi hrani? Narava je kombinacija vsega. Tako kot; ČLOVEK. Iz leta v leto tudi vse bolj verjamem, da narava v kombinaciji človeške ponižnosti in zavestnega uma kreira in podaja odgovore na številna življenjska vprašanja. Ali znamo razbrati in razumeti sporočilo narave? Ali znamo sprejeti kot »JE«?