Veseli december je tu. Vse od njegovega začetka že pričakujemo, da si bomo odpočili bodisi od šole, bodisi od dela in se tega veselimo. Mesta in trgi nas že mesec dni poprej pripravljajo na nepopisno veselje prazničnih dni. Trgovine obljubljajo zvrhano mero sreče v obilici popustov, da nas ta sreča ne bi predrago stala. Časopisi, radio, televizija so polni navdušenja in veselja; nestrpno že pričakujemo božič, ki prinaša ljubezen, srečo, mir. Pa je res tako? Včasih se zdi, da se prazniki imenujejo prazniki zato, ker praznijo.
Iz prakse terapevti vemo, da se marsikdo praznikov sploh ne veseli. Klienti povedo, da se že vnaprej bojijo, kako bodo praznovali božič. S tem praznikom imajo slabe izkušnje in že vnaprej jih je strah, da se bodo skregali in naslednji dan končali izpraznjeni, osramočeni, obupani in žalostni. Zakaj ravno božič predstavlja takšen izziv?
Božič je praznik družine in kot tak močno zapisan v kolektivno podzavest. Kolektivna zavest pa temu dnevu narekuje, da mora biti še posebej popoln, saj je to praznik ljubezni, še posebej v družini. V ta namen se morajo vsi družinski člani 'mobilizirati' v pripravi stanovanja in organizaciji praznovanja. Vse je potrebno skrbno pospraviti in očistiti, pa seveda napeči kup dobrot. Nakupiti zalogo hrane in pijače, da gostje ne bodo rekli »žejni smo bili, siti pa ne«. Izbrati in nakupiti je treba darila, jih zaviti in seveda položiti pod popolno okrašeno smrekico in umetelno izdelane jaslice …
Marsikdo v tej vnemi pozabi, da božič ni praznik čiščenja in pospravljanja ter tekmovanja iz peke dobrot. Prav tako ni praznik popolno okrašenih stanovanj in bogatih daril. Tudi ni praznik nakupovanja in ne praznik popustov. Božič je predvsem praznik družine in zato se naša podzavest še toliko bolj obnaša v skladu s tem, kar to družino resnično druži. Če nas ne druži nič, se bomo praznovanju najbrž skušali kar izogniti in odšli vsak zase; obtičali doma ali pa pobegnili na lepše (kot je doma).
Kadar nas družijo neporavnani računi (zasvojenosti, odtujenost, napeti odnosi, zamere …) bo božič praznik neporavnanih računov. Kljub vsemu zunanjemu blišču in vloženemu trudu bo vzdušje med zbranimi prej kot slej postalo napeto. Nekdo bo zato pojedel tri kose pečenke preveč, nekdo drug popil tri kozarce vina preveč, tretji bo vneto kadil, četrti pa se bo skril v kuhinjo in vneto pomival posodo. Vse, da bi pomirili tesnobo in nemir. Kadar vse to ne zaleže, sledi klasičen družinski prepir.
Ponekod pa člani družine najprej počistijo vsak po svojem srcu, odpustijo zamere, poiščejo svoj mir. Tako vsak najprej poskrbi zase in se naredi razpoložljivega za prihod Ljubezni - Jezusa, kot ljubezen pojmujemo kristjani. V tem primeru bo božič praznik rojstva Ljubezni. V takih družinah lahko ljudje skupaj tičijo brez tesnobe in nemira in se veselijo družbe svojih najbližjih. Nekoliko preslana pečenka in nekaj zažganih iglic na smreki božiča pač ne morejo uničiti. Za takšne družine je to praznik, ko se v srcu srečajo drug z drugim takšni kot so, z vsemi pomanjkljivostmi in šibkostmi vred. Nihče in nič ne rabi biti popolno in vendar imajo med sabo ljubezen in mir.
Prazniki so za človeška srca tako naporni, ker nas soočijo z resničnim stanjem o tem, kako daleč oziroma blizu smo sami sebi in kako daleč ali blizu smo si z drugimi. Šele ko ni dela in obveznosti se tega v polnosti zavemo. Takrat začutimo resničnega sebe. Se lahko umirimo? Znamo poskrbeti zase - biti v redu? Ali si moramo izmisliti tisoč dejavnosti, samo da se ne bi globlje začutili? Smo razpoložljivi za ljubezen partnerja, očeta, mame, otroka? So tudi oni razpoložljivi za sprejemanje ljubezni? Ali nemara vedno znova ždimo skupaj v upanju, da letos ne bodo »veseli prazniki in žalostna srca«.
Želim vam in tudi sebi, da se bomo znali ob božiču umiriti in se narediti razpoložljive, da se rodi novo upanje v Ljubezni (Jezusu), ki nas medsebojno povezuje.