Šrcd

        

Štorklja 2.0

Star Indijanec se je nekje v Ameriki odpravil čez gore v sosedno vas. Pot, ki zahteva 2 dni hoda. Nekje na sredini poti ga sreča belec z avtomobilom, ustavi in povabi, da ga zapelje. Indijanec vstopi.Po dveh urah vožnje prosi voznika, da ustavi. Vozniku pove, da ne more več z njim nadaljevati poti, ker se premikata prehitro: »Počakati moram svojo dušo, ki je ostala zadaj,« zaključi in izstopi. 


Pred skoraj tremi meseci se nam je pridružila nova družinska članica. Tako zdaj skupaj zaokrožamo štiriperesno deteljico. Prišla je ravno v trenutku, ko sva z ženo lahko malo zadihala: 

  • nič več plenic in »vozičkanja«, 
  • relativna sposobnost kognicije -kar pomeni, da ni potrebno več ugibati, kaj je narobe ali kje boli,
  • v večji meri ujeta rutina prehranjevanja in spanja,
  • večja sproščenost in zaupanje vseh vpletenih v daljšo separacijo, kar je pomenilo tudi malo več časa za naju in najin odnos

In smo spet na začetku.

Kdor trdi, da starševstvo, na trenutke ali obdobja, ni naporno dela nekaj zelo narobe.

Sistemska teorija zagovarja idejo sistemov in podsistemov, ki so neposredno povezani drug z drugim. To pomeni, da sprememba enega izmed podsistemom zaniha celoten sistem, ki se potem mora odzvati na način, da ohrani svojo celovitost. To lahko apliciramo na različne življenjske situacije; nov zaposlen pride v naše podjetje ali ožji delovni tim, izguba družinskega člana, v svetu razglasijo pandemijo in smo vsi primorani ostati doma. Vsaka taka sprememba zahteva od celote odziv in prilagoditve, zato da vsi skupaj spet najdemo pravo ravnovesje.

V knjigi Gaborja Mateja »Telo ne laže«, lahko beremo, v kakšni povezavi sta stres in vzdrževanja naše notranje homogenosti. Če gledamo na naše telo kot popoln sistem, kjer vsaka celica igra svojo vlogo z namenom, da se vzdržuje življenje, potem se stres, ki ga vsak doživlja na svoj – edinstven način – pojavi takrat, kadar organizem zazna grožnjo svojemu obstoju ali blagostanju. Notranje izmenjave, ki so posledice te grožnje vržejo naš organizem iz ravnovesja in telo se od tistega trenutka naprej trudi, da bi v telesu zopet vzpostavil ravnovesje – to pa zahteva od telesa ogromno energije – energije, ki bi jo drugače lahko porabil za boljši metabolizem, boj proti tujkom in izboljšanju imunskega sistema.

V tem oziru je popolnoma razumljivo, da naše telo tudi starševstvo dojema kot grožnjo staremu sozvočju. Nič več brezskrbnih noči, gurmanskih oddihov za dva ali pa samo tega, da se »zabubiš« pod odejo in se za vikend odklopiš od vsega zunaj. Ta naš notranji egoist še ni čisto pripravljen, da bi se odpovedal vsemu ugodju. Vsaka sprememba – tudi in še posebej starševstvo – zahteva svoj čas, da se vsi vpleteni privadimo na novo realnost. Ob tem ne smemo pozabiti tudi na naše najmanjše podsisteme (otroke), ki jih brez razvejanih korenin ta novi veter še bolj zamaje.

Tako smo tudi pri nas danes in do nadaljnjega v fazi »rekalibracije«. In s tem ni nič narobe. Še več. To zavedanje je bistveno, ko govorimo o vsaki spremembi v našem življenju.

Naše telo mora preprosto počakati, da nas duša dohiti.