Šrcd

        

Kako iz vrtinca negativnih občutij?

Zjutraj s partnerjem zabredeva v konflikt, ko planirava, kaj bo kdo postoril popoldne; odpreva stare pereče teme, kdo je za kaj odgovoren. Začneva se obtoževati in nikamor ne prideva v pogovoru ter se na koncu kislo posloviva, ko odhitiva vsak v svojo službo. S seboj odnesem nemir in zaskrbljenost, kako bova popoldne zgladila ta prepir. V službi me čaka predstavitevin trema naredi svoje: glas se mi trese, nisem sproščenain nasploh ne naredim dobrega vtisa, vsaj tako se mi zdi. Na dan privrejo stari občutki, da sem nesposobna in da se mi nikoli ne bo uspelo uveljaviti. Na poti domov sledi še majhna nezgoda, ko ob nepazljivosti prepozno pritisnem na zavoro. Šok, ki mu sledijo občutki krivde in samoobtoževanje, ker nisem bila bolj pozorna. Potem me zaskrbi, kako me bo ta škoda udarila po denarnici in kako bom razložila situacijo partnerju. Predvidevam, da me tako ali tako ne bo hotel poslušati, saj sva še od jutra "na distanci".

Včasih pride dan, ko se počutimo, kot da se je nad nas zgrnil črn oblak in da gre vse narobe. Poplava najrazličnejših občutkov (jeze, žalosti, nemira, skrbi, ...) je tako močna, da ne vemo, kaj z njo. Kako naj se spopademo z vsem tem nemirom, ki ga naše telo tako zelo občuti?

Prepoznavanje in poimenovanje negativnih občutkov

Ali zmoremo takrat, ko smo preplavljeni z najrazličnejšimi čutenji, izluščiti eno čustvo in reči: "Jezen sem.""Žalostna sem."" Navdaja me tesnoba"? Sliši se enostavno, a nam pogosto ne gre tako lahko iz ust. Včasih nas je strah, kakšna bo reakcija na drugi strani in ali nas bo sploh kdo razumel. Pogosto ne želimo obremenjevati ljudi okoli sebe s svojimi skrbmi in nelagodnimi občutki. Občutki, ki jih zadržujemo v sebi ne izginejo kar sami od sebe, ampak še nekaj časa odzvanjajo v telesu (stiska nas v prsnem košu, črviči v želodcu, topa bolečina v glavi vztraja, ... ). Potiskanje neprijetnih občutkov na stran in naše pretvarjanje, da smo dobre volje, tudi ne koristi. Pomagalo nam bo, da si priznamo,poimenujemo ter izrazimo te občutke, kar potrjuje tudi nevroznanost.

V raziskavi, ki jo navaja avtor Alex Korb, so udeleženci opazovali slike obrazov ljudi z različnimi čustvenimi izrazi. Ko so merili možgansko aktivnost udeležencev, se je pokazalo, da so se udeleženci naravnali na čustva ljudi iz slik. Možgani tistih udeležencev, ki so poimenovali določeno čustvo na sliki, so bili manj vznemirjeni. Torej zavestno prepoznavanje in poimenovanje določenega čustva, zmanjša njegov vpliv na naše telo.

Kaj če ne zmoremo izluščiti, katero čustvo se skriva za našo slabo voljo? Pomaga nam lahko to, da postanemo pozorni na naše telo. Če večkrat zaznamo, da nas pri jezi stiska v grlu in tišči v prsih, potem lažje v drugi situaciji naše telesne "simptome" povežemo z določenim čustvom. Potem bomo tudi lažje poimenovali določeno čustvo. Najbolj odleže, ko je na drugi strani oseba, ki ji lahko zaupamo svojo žalost, jezo, ... in nam s svojim razumevanjem olajša stisko. V določenih življenjskih obdobjih se nam lahko zgodi, da stiske ne moremo zaupati nikomur od bližnjih oseb - takrat je lahko psihoterapevt tista oseba, ki nam bo sočutno pomagala poimenovati naše občutke in zmanjšati napetost, ki jo težki občutki prinašajo.

160

In če smo zvečer sami, vznemirjeni in ni nikogar na katerega bi se lahko obrnili? Poskusimo lahko s pisanjem dnevniškega zapisa, kjer opišemo dogodke tistega dne in naše doživljanje ob tem. Tako zopet spodbudimo naše možgane, da najdejo čutenja in jih umestijo v kontekst, ter s tem ustvarimo naš notranji monolog, preko katerega se umirimo.

Hvaležnost

Ob koncu dneva, ko nam ni šlo nič po načrtih, nam lahko tudi pomaga, če si zastavimo preprosto vprašanje: Za kaj vse sem hvaležen/-na? Vsakdo lahko pri sebi najde kar nekaj stvari, za katere je lahko hvaležen. Na primer: Hvaležna sem za svoj pogum, da sem imela predstavitev pred sodelavci (čeprav ni šla tako dobro, kot sem si predstavljala). Hvaležna sem, da je ob prometni nezgodi nastala le materialna škoda.

Nevroznanstveniki so dokazali, da hvaležnost deluje na podoben način kot antidepresivi, ki zvišajo nivo dopamina v naših možganih. Dopamin je živčni prenašalec, ki v nas spodbuja dejavnost, živahnost in dobro voljo.

Ob slabem dnevu je še bolj koristno, če se zmoremo vprašati: Komu sem hvaležen/-na? Hvaležna sem: da imam partnerja, ki me večinoma razume in me je pripravljen poslušati, ko mi je težko (kljub temu, da se kdaj spreva). Če lahko to hvaležnost izrazimo drugi osebi (partnerju, staršem, sodelavcu, ...), je to zelo dragoceno, saj pozitivno vpliva na medsebojne odnose. V odnosu, kjer bomo poglabljali iskreno hvaležnost, bo tudi raslo zaupanje. Tako bomo tudi naslednjič lahko zaupali svojo stisko tej osebi in verjeli, da nas bo oseba slišala in razumela.

Kaj pa če ne najdemo ničesar, za kar bi bili hvaležni? Ugotovili so, da šteje že sam proces iskanja in to, da se v težkih trenutkih trudimo razmišljati v smeri hvaležnosti. Večkrat ko poskušamo, lažje nam bo šlo, saj se v možganih z vsakim iskanjem poveča gostota nevronov v določenem predelu in tako tudi njegova učinkovitost.

Po takem dnevu, ko nam ni šlo nič po načrtih in smo se sami sebi zdeli najbolj nesrečni, bo uspeh, če se bomo zmogli zvečer umiriti. Pomagalo nam bo, če bomo svojo stisko in težke občutke lahko ubesedili in zaupali bližnji osebi. V pomoč nam bo, da bomo pozorni na naše telesne senzacije. Če se uspemo v mislih zahvaliti za vse, kar imamo in ne le razmišljati, česa nimamo ali kaj smo izgubili, bomo tudi mirneje zaspali. V naslednji dan bomo tako lažje zakorakali, z več sočutja do samega sebe, tudi če ne bo šlo vse po načrtu.

 

Ključne besede: Terapevtski proces