Šrcd

        

Načrtovanje poroke

Odločitev za odnos in poroko je en največjih preobratov v človekovem življenju. Kot zapiše Katarina Kompan Erzar v svoji knjigi Skrita moč družine, postati par nikoli ni samo obred ali ritual, še manj pa praktično vprašanje preselitve in skupnega življenja, ampak zelo kompleksen proces odločitve za rast in spoznavanje samega sebe ob drugem. Ko pridemo do tega, da je poroka nekaj s čimer si želimo potrditi našo zvezo, ni mala stvar in na to smo lahko ponosni. To je lep in vesel dogodek, ki pa temeljito poseže v dve že obstoječi družini, saj vsaka izgubi enega člana, rodi pa se nova mlada družina. Solze sreče in žalosti so tako razumljive ob poročnem slavju.

Ni redko, da par, ki je že odločen, da ostane skupaj in gradi skupno življenje, z odločitvijo za poroko odlaša, saj ve da bo težko načrtovati tako velik dogodek. Kot po nekem nevidnem življenjskem pravilu, se ob pripravi na poroko namreč odpre kopica novih izzivov in vprašanj, ki jih v življenju še nismo imeli. Barve vabil, oblikovanje, fotograf, obleke, hrana, cvetje in pijača ... Enostavno se seznam skoraj ne konča in to je lahko vzrok za skupno veselo načrtovanje ali pa že povodi za konflikt.
Pri pripravah pa mladi zaročenci pogosto ne opazijo globlje čustveno ozadje, ki je lahko temeljni nezavedni vzrok za nesoglasja in težave pri načrtovanju poroke. Ti vzroki so lahko še nerešena vprašanja iz njunega odnosa, žal pa nemalokrat tudi iz primarne družine mladoporočencev.

Primeri, ko starši ene strani pričakujejo določene stvari na poroki, saj je tak običaj ali ker se to ''spodobi'', zaročenca pa se s tem ne strinjata, niso redki. Če obstajajo trenja v primarnih družinah in nas preganjajo slabe izkušnje iz otroštva pa so lahko priprave na poroko še toliko težje. Poroka je vedno slovo od primarne družine. In ko načrtujemo poročni obred, ki je začetek tega slovesa, se moramo mnogi tudi soočiti z različnimi bolečimi vsebinami. S tem, da smo morda odrasli v družini, kjer je vladal alkohol in nas je strah, da bomo prav na naši poroki zopet osramočeni, saj ta kar veleva prisotnost alkohola. Morda se moramo soočiti, da smo odrasli ob ločenih starših in nas sedaj skrbi kako se bosta mama in oče na poroki razumela, saj po ločitvi nikoli več nista zmogla dostojanstva. Ali pa se zavemo, da imamo slab odnos z bratom ali sestro in čutimo, da moramo poskusiti ta odnos urediti še pred poročnim dnem. Kdo me bo oddal, če očeta nikoli ni bilo v mojem življenju, kako bo, če je nekdo od staršev že pokojen, zakaj bi na poroko vabil nekoga, ki ga tam ne želim?

poroka
Če se vživimo v katero od naštetih situacij, lahko začutimo, kakšno težo povzročajo takšna vprašanja in razumemo, da načrtovanje poroke upravičeno prebudi strah, žalost in osamljenost. Ko se pripravljamo na ta obred, gledamo v našo preteklost z upanjem na lepo prihodnost. Zavedamo se, da je poroka začetek naše zgodbe, ki jo želimo pisati po naših pravilih in tako kot nadaljevati pozitivne izkušnje iz preteklosti, tudi prekiniti tiste, ki jih ne želimo več doživljati. In ker to ni lahko, tudi ni čudno, da imajo mnogi pari težave s pogovorom o poroki. Enostavneje je reči, da poroka nič več ne pomeni ali da je le odvečna formalnost. Na vrsto bo prišla morda, ko bo na poti otrok, ali ko bo otrok že dovolj star. Za temi izgovori pa lahko pogosto najdemo le strah ter pomanjkanje povezanosti in ranljivosti v odnosu.

Verjetno vsi radi beremo o lepih odnosih in poslušamo izkušene govornike s področja odnosov. Pričarajo nam občutek, da so odnosi nekaj lepega in enostavnega. Resnica pa je, da vsak slednje zagotovo ne drži. Odnosi so vsem ljudem v izziv in tisto kar družinski terapevti vedno znova ugotavljamo in ponavljamo, je to, da je pogovor, ki omogoča razvoj čustvenega stika med parom ključ, ki lahko odpre vrata do globine odnosov, kjer srečamo iskrenost, ranljivost in trdno ljubezen.
Vse možne dileme glede poroke lahko najprej začnemo premlevati pri sebi. Kaj si želim od poroke jaz? Kakšen obred si želim, kako glasbo in pogostitev? Je res potrebno sprejeti siljenje v pretirano pitje alkohola? Je potrebno povabiti ljudi, ki jih na poroki pričakujejo drugi? Kako se lahko zaščitim pred potencialnimi težavami in na koga se lahko pri tem obrnem za pomoč?
Prava moč pa bo prišla šele, ko vajina občutja in želje zlijeta s pogovorom, si zaupata dvome in strahove in si v njih pomagata. Kot piše na začetku, je poroka odločitev za rast in spoznavanje samega sebe ob drugem. Kaj je lahko torej bolj čudovitega, kot da zaročenec sliši in spozna vaše strahove in vam jih pomaga reševati? Kaj je lahko lepšega, kot da vaša zaročenka razume vaše želje in jih skupaj z vami tudi soustvarja? Kaj je lahko lepša popotnica v zakon kot to, da se vsak o sebi nauči nekaj novega in s pogovorom spremenita kakšno svoje prepričanje in s tem drug drugemu pokažeta, da je v odnosu prostor za oba?

Enako velja tudi, če so vzroki za težave pri načrtovanju poroke nerešena vprašanja iz vajinega odnosa. Morda še nikoli nista govorila o otrocih, o tem kje bosta po poroki živela, ali kakšno življenje si želita. Morda oba čutita, da se o tem ne da pogovarjati, vendar ni druge rešitve kot pogovor.
S pogovorom o katerikoli težavi, ki smo jo omenili, bosta morda res odprla pandorino skrinjico. Vendar če si resnično želita začeti svojo zgodbo, je čas da jo začneta ravno zdaj, med pripravo na uradni začetek. Drugače se lahko sence iz preteklosti, nerazrešena vprašanja glede načrtovane prihodnosti ali poseganje v vajino življenje nadaljujejo nemoteno tudi v prihodnosti. Saj veste: ker se o tem ne govori ali pa za to še ni čas, ker se tako spodobi, ker nam bodo naše odločitve zamerili in nas grdo gledali.
Vsem lahko prijazno povesta, da je poroka dan, ki si ga bosta vzela zase, da se bosta o vsem dokončno odločila sama in da si s tem želita potrditi, da lahko v napornih trenutkih stopita skupaj. Nerodnost in pohojeni prsti ob tem vaju bodo le obogatili in izučili za vajino skupno življenje.


Klemen Klopčič

Ključne besede: Partnerski odnos