Šrcd

        

Prilagodljivi možje

'Nočem, da bi se z ženo kregala in raje popustim.'
Ljudje si v večini primerov želimo v odnosih ravnovesja, sožitja ter dobrega počutja. Ustvarjeno ravnovesje - homeostazo želimo ohranjati kar se da dolgo. Vsak konflikt jo lahko zamaje in zatrese, zato se slednjim raje izogibamo in s prilagajanjem, ustrežljivostjo in 'ljubeznijo do drugega (kot sami sebi temu rečemo)' kupujemo mir.
Če bi to delovalo vseživljenjsko in osrečujoče, bi bilo manj nesrečnih zakonov. Na dolgi rok opazimo, da miru nismo uspeli kupiti, čeprav smo zanj že veliko plačali. Volk nikoli ni sit in koza že zdavnaj ni več cela. Na zunaj, v odnosih, stvari le za silo stojijo, v našem notranjem svetu pa se nabira vedno več občutkov nezadovoljstva in negodovanja. Pod vsemi temi občutji pa čepi še bes, ki na vsake toliko časa plane in začne v obliki očitkov ali povzdignjenega glasu opletati naokoli. Pridemo do točke naveličanosti, ko bi zakričali 'Zdaj je pa dovolj tega!'. Na površje zavesti pronicajo vprašanja, zakaj vedno jaz popustim in se umaknem.

Z lastnim umikanjem postanem kot oseba drugim neprepoznan. Očitajo mi, da se medel in neizrazen. Neham izražati svoje želje in potrebe, kaj bi rad delal čez vikend ali kaj si želim za kosilo. Navadil sem se, da so moje želje nepomembne in so že dolgo prezrte. Nihče me najbrž nikoli ni slišal, tudi zdaj me nihče ne sliši in v bodoče bo najbrž tako. Biti neslišan in neupoštevan je postal moj vsakdanjik. Moje življenje je postalo večplastno vse bolj umaknjeno, pa naj bo to čustvovanje, odločanje ali razmišljanje. Postajam odklopljen in čustveno mlahav. Niti ne čutim žalosti, jeze pa tudi ne. Vse se dogaja za zaveso, kot da nič ni resnično prisotnega in pristno mojega. Vse je le odziv na okolico ali naučeno. Sem res brez osebnega jedra?
Drža, ki jo ohranjam in dnevno živim pa začne okolico vznemirjati, motiti in jeziti. Kljub vsem prizadevanjem, da bi drugim ugodil in zadostil ter zagotovil mir v odnosih, požanjem neodobravanje. Še zmeraj niso zadovoljni z mano. 'Vse želje in potrebe umaknem za ceno drugih, pa jim še vedno ni dovolj?'

61
Kje sem se uštel?
Drža, ki jo v odnosih odigravam, je globoko zasidrana v meni. Hkrati pa ta drža ne odraža mene, mojih pričakovanj, želja, potreb, idej, in v tem smislu ne izraža in ne izgovarja mene. Dobro in potrebno je, da začnemo iskati sami sebe – kaj sploh želim, kaj hočem, kaj mi je všeč in kaj ne, kako želim porabiti čas, ki mi je dan na razpolago. Preziranje lastnega sveta je škodljivo za nas same in za odnose. Najti nazaj stik s sabo in s svojim notranjim svetom bo za začetek ključnega pomena, da bomo lahko začeli živeti življenje, kakršno želimo. Najbrž nismo vajeni razmišljati in čustvovati na omenjen način oz. nas je strah, kaj bodo drugi rekli, strah sebičnosti, ki to sploh ni, strah, da se mečemo ven, strah, da ne smemo biti zahtevni, strah, da nas takega ne bodo sprejeli ali odobravali…
Najožji ljudje v življenju (žena, otroci, starši) pogosto pri tej prvi spremembi ne ploskajo. Ko rečem za neko stvar 'ne, želel bi tako', je to za okolico novo, nepričakovano in deluje nam in njim nenavadno. Seveda, saj tudi je. In če želimo spremembo pri sebi in v odnosih bo potrebno veliko vztrajnosti, premagovanja strahov. Naši lastni možgani in hkrati čustvena dinamika družine nas bodo vlekli na stare tirnice, kjer več ne vemo kdo živi moje življenje. Drža, ki je v naših možganih in nas samih globoko zapisana je rezultat naše dolgoletne preteklosti, ki pa v sedanjih odnosih zopet prihaja na plano in se kaže kot neposrečena in nenavdihujoča. Nas same črta iz lastnega življenja. Izkaže se, da so se naši možgani naučili ustaljenih manevrov že ob mami in očetu, kjer kot otroci nismo izražali potreb, kjer čustva niso imela mesta ali besed, kjer so bile stvari pogosto sprevržene in smo kot otroci morali slediti potrebam mame namesto obratno…
Globoko v vsakemu od nas je zapis, ki nas kliče po spoštovanju tako sebe kot drugih. Spoštujmo sebe in sporočila, ki so dragocena in prihajajo iz nas samih in jih upoštevajmo. To je res naše. Ne zametujmo tega. V tem kar nosimo v sebi je naše poslanstvo, ki lahko začne prihajati do izraza, če mu damo prostor. Tako postajamo resničnejši, osebnejši in dobimo nazaj dostojanstvo, ki smo dovolili, da se ga je jemalo. Nenazadnje postanemo z ljudmi sogovorniki, saj začnemo stvari tako kot jih čutimo in mislimo tudi izražati in živeti. V veselje in ponos bomo ne le sebi temveč tudi drugim.

Dr Janez Sečnik

Ključne besede: Partnerski odnos