Karantena je v odnose predvsem za srednjo generacijo prinesla nekaj zelo novega. Odrezala jo je od ostarelih staršev in jo »zaprla«v zakonski odnos in k mladostnikom, ki so v socialni izolaciji gotovo najbolj ujeti in prikrajšani.
Podrli so se miti o tem, da se mladostniki ne pogovarjajo več s starši, da jih ne potrebujejo in da preprosto s starši ne želijo imeti nič več. Še več, kaže se, kako globoko odvisni so od staršev, od vzdušja, ki ga starša ustvarita med seboj in doma, od tega ali je bivališče, kjer živijo, res dom ali ne. Zato je ta čas podarjen čas. Podarjen čas za zakonca/starša, da spet opazita drug drugega in da skupaj opazita tudi svojega mladostnika. Čas, v katerem bomo presenečeni nad tem, kako zanimivi in čustveno bogati so naši mladi. In kako je ob njih spet biti mlad.
Tako lepe priložnosti, da na novo spoznamo in močneje začutimo ter ponovno vzpostavimo stik z odraščajočimi otroki, kot ga imamo zdaj, verjetno ne bomo več doživeli. Kako navezati stik z mladostnikom in kako ustvariti varno, sodelovalno in zaupno vzdušje, v katerem bodo mladostniki lahko začutili, da imajo svoj prostor, svobodo in naklonjenost? Kako jim lahko damo vedeti, da so razumljeni in da se ob starših lahko celo zabavajo, razpravljajo in slišijo kaj zanimivega? Tako, da ustvarimo prostor, kjer bodo mladi lahko začutili, da smejo govoriti o vsem, kar jim pride na pamet, da imajo ob nas prostor, kjer lahko izrazijo svoje mnenje, kjer lahko sprašujejo in se šalijo. Predvsem pa prostor, kjer jih nihče ne kritizira, ne obsoja, ne ocenjuje in se ne zgraža nad njimi.
Če hočemo, da se mladi ob nas lahko zares razvijejo in postanejo kreativni in suvereni odrasli imamo zdaj idealno možnost, da jim pokažemo, kako znamo sami ustaviti čas, sprejemati frustracije in skrbi, kako se znamo povezati drug z drugim in kako smo hvaležni za drobne lepe trenutke. Kako se znamo nasmehniti, včasih zamahniti z roko nad skrbmi, ohranjati upanje in temeljno prijaznost drug do drugega. Mladostniki potrebujejo vzdušje, v katerem so lahko sproščeni in kjer srkajo našo vero, ljubezen in naklonjenost, sploh takrat, ko so ujeti, osamljeni, izgubljeni in naveličani. Niso več otroci, ki bi se kar tako zadovoljili s starši, niso pa tudi odrasli, ki bi se zdaj lotili svojega dela in se sami brez besed in z veseljem prilagodili spremembam. Zato je ključno, kako jim v tej situaciji pridemo naproti in jim s svojo naklonjenostjo in zanimanjem pomagamo, da se njihov prostor razširi, poglobi in umiri. Če se ozremo po parkih in sprehajalnih poteh v naravi, nas vsakodnevno razveselijo prizori mladostnikov, ki se sprehajajo s svojimi starši in so ob tem veseli. Morda pa bom zdaj končno dojeli, kako lačni so bili naše pozornosti in razumevanja.