V življenju stvari vedno vodijo v neko smer, se k nečemu nagibajo, nas nekam peljejo. In to ne brez nas samih in ne mimo nas. Dostikrat smo v dogajanje in funkcioniranje nas in odnosov okoli nas prisotni na način, da se ne zavedamo našega vpliva in pomena za nastalo situacijo. Doživljamo, kot da sami ne vodimo aktivno dejanj, besed, čutenj ampak se nam kar dogajajo. Imamo vtis, da imajo drugi nad nami moč, kot da stvari določa nekdo drug. Stvarem zunaj nas dajemo veliko moč in pomen. Potek dogodkov, odnosi in nastale situacije nam niso všeč in smo nezadovoljni, pa ne vemo zakaj in v zgodbi ne vidimo sebe kot tistega, ki omogoča ali celo povzroča nastalo stanje.
Doživetja v katere smo vpeti hote ali nehote ustvarjamo in porajamo tudi mi. Nikoli nismo v odnosu ne da bi komunicirali, ne da bi sporočali in zarisovali nastajajoče stanje. Vpetost in prisotnost sama po sebi pušča pečat. Vprašanje je kakšnega oziroma na kakšen način sem v določenem trenutku prisoten. Se trudim biti potrpežljiv, čim več prenesti, biti prilagodljiv? Zagotovo je pomembno k čemu stremim, v kaj verjamem in zakaj je vredno živeti. Ljudje smo po naravi ustvarjeni tako, da hrepenimo po dostojanstvu in ljubljenosti. Zakaj potem nekateri v odnosih ostanejo praznih rok? Kje je njihovo dostojanstvo in spoštovanje, njihova cena in ljubljenost? Vsak, ki ima sebe rad, se bo zaščitil in prav tako zaščitil tistega, ki ga ima rad. Tisti, ki sebe ne sprejme in se nima rad, dopušča, da ga bodo drugi zlorabljali. Kdor drugih nima rad, kaže s tem lastno poreklo nesreče.
S tem nisem povedal dosti novega, je pa v tem nakazano odrešenje lastnih spon, ki jih prinaša ljubezen.
Ko bomo nehali spregledovati lastne misli, ko bomo nehali prezirati svoje telo in njegova sporočila, ko bomo vzeli zares vse, kar čutimo in doživljamo in ko bomo usmerili sebe k resnici, bomo videli bolj razločno. Prisluhniti in upoštevati sebe pa pomeni, da bo potrebno besede, misli, čustva in dogodke nositi v srcu, stopiti z njimi v odnos. Postaviti stvari v nas samih v odnos. Stvari, ki smo jih v nas samih spregledovali, ne-upoštevali, se jim izmikali ali celo odrezali, bomo začeli ohranjati, jim dajati besede in mesta. Z očesom resnice bomo skušali stopiti preko zadreg, stisk strahu in sramu ter začeli sprejemati tisto, kar smo puščali ob strani. Spoznali bomo, da so odgovori za moj položaj v odnosih, dogodkih in situacijah skriti v senci tistega, česar do sedaj nisem bil pripravljen videti.
Na tej poti odkrivanja sebe in sprejemanja resnice, se bom lahko srečal, stopil v stik s svojimi notranjimi vsebinami, in z njimi vzpostavil odnos. Če bom do vsega odkritega uspel zgraditi sočutje in razumevanje, bom lahko s tem šel v svet. Ker se ljubim, ne dovolim, da se potepta moja notranjost s strani drugih. Tako bom lahko zaščitil sebe. Ne nazadnje pa bom lahko razumel bližnje, delil sočutje, ščitil šibke, stopal z drugimi v resničen odnos, kjer se ne bodo stvari le dogajale ampak jih bom začel živeti. Na vprašanje biti ali ne biti, bom vedel, da je življenje lepo in da sem ZA!