V psihoterapevtskem jeziku z izrazom očetovska rana označujemo ranjenost moške in ženske psihe, ki je nastala v odnosu z očetom. Nastala je lahko kot posledica fizične ali psihične zlorabe v otroštvu, še številčnejši pa so primeri, ko posamezniki niso utrpeli zlorabe, vendar kljub temu nosijo globoke rane, ki so posledica fizične ali čustvene odsotnosti očeta v času njihovega odraščanja. Posledice te odsotnosti pa so občutki strahu, negotovosti in praznine, zaradi katerih trpijo moški in ženske vseh starosti.
Zaradi očetovske rane še posebej trpijo moški, saj je stik z očetom ključen za izgradnjo moške identitete.

Veliko otrok ima, ko pridejo v rejniško družino, težave z varno navezanostjo, saj je s svojimi biološkimi starši niso vzpostavili, je pa potrebna za normalen razvoj možganov in posledično tudi odzivov na različne situacije v življenju. Otroci se v svojih bioloških družinah ob vseh zlorabah in zanemarjenosti naučijo zanesti le nase, saj jim izkušnje travm dajo vedeti, da svet ni tak, kot se kaže in tako velikokrat tudi razvijejo velik nadzor nad svojimi čustvi, vsakdanjimi dogodki, nad drugimi ljudmi in so zelo zaprti. Otroci v rejništvu se dojemajo kot individume in so velikokrat osredotočeni le na svoje potrebe, kar jim je v biološki družini pomagalo preživeti. Lahko so očarljivi, prijazni in pomagajo, ko vedo, da bodo nekaj dobili za tako obnašanje. Rejniški starši ob vsem tem vedenju mislijo, da se otrok lepo navaja na nov dom, v resnici pa jih otrok še ne dojema kot nekoga na katerega se je varno navezati, ampak le kot skrbnike. Zelo pogost pojav je tudi, da otroci rejniške starše dojemajo kot tranzitorne objekte, kar pomeni kot nekoga, ki ga lahko hitro zamenjajo.