Če hoče naše življenje dobiti pravi izraz in obraz, ga moramo začeti živeti na način, kot bi si želeli. Dostikrat pa sploh ne vemo, kaj bi radi, kaj si želimo ali pa se bojimo začeti živeti na nov način. Ohranjamo stare pristope do samega sebe in drugih, čeprav slutimo ali celo vemo, da to ni to.

Živeti na polno oz. polnovredno je gotovo želja vsakega. Mnogim uspe, nekaterim ne. Pojem sicer ni izmerljiv z naravoslovnimi metodami, a posameznik, ki je zadovoljen in srečen na tem svetu in v svoji kože, že ve.

»Vzgoja oziroma vzgajanje pomeni namerno delovanje odraslega človeka usmerjeno v drugega (po navadi otroka, mladostnika). Gre za medčloveški odnos, pri čemer se prvi zaveda dosega svojih dejanj v večji meri ali na drugačen način kot drugi v odnosu.«

Sveti gral vsakega starševstva je recept za to, kaj in predvsem kako svojim otrokom zagotoviti takšno podpori, da bodo izpolnili svoj razvojni potencial oziroma z drugimi besedami – postali najboljša verzija sebe. Zgornja definicija izpostavlja predvsem dve dimenziji, za katere menim, da nam lahko pomagajo pri razumevanju kaj je tisto, kar dela naše starševstvo »dovolj dobro.«

Namerno delovanje v drugega

Starševstvo ne sme biti nekaj, kar se dogaja medtem, ko imamo tudi druge načrte v svojem življenju. Starševstvo je vsakodnevna bitka, odločitev, da vsak dan znova najdemo način, kako tem malim »nedonošenčkom« uspemo pokazati, kaj je ta svet v katerega rastemo in jih naučimo s tem svetom upravljati. Na žalost ni enostavnega recepta kako to doseči. Gotovo pa je to, da vztrajnost, potrpežljivost in nenehna želja po tem, da bi našli skupno pot, nehote gradi vez med starši in otroki in daje našim mladim vedeti, da so vredni, pomembni in da je tisto, kar najbolj šteje v življenju ta sposobnost, da se trudimo v vsakem trenutku iskati ravnovesje, mir, umirjenost, ki nam potem pomaga, da sprejemamo prave odločitve - tiste torej, ki so najbolj v skladu z našimi lastnimi prepričanji in torej najbolje, kar premoremo – zase in za svoje bližnje. Kaj ni to eno od bistvenih spoznanj, ki jih vsak starš želi za svojega otroka?

Zavedanje dosega svojih dejanj

Če je za nas odrasle starševstvo privilegij, je za naše otroke preprosto boj za preživetje. »Neuspešno« starševstvo vodi v občutek nemoči, nesposobnosti, krivde… »Neuspešno« otroštvo pa v življenje polno nevarnosti in dvoma v to ali bom sploh zmogel. Odgovornost, ki jo starši nosimo je velika. Zavedanje tega, da naši otroci ob nas gradijo svoj pogled na svet, se ob nas učijo kako imeti rad sebe in druge,… to je največje bogastvo starševstva in hkrati največji izziv. In to težo nosit sam je zelo velik zalogaj, ki ga mnogi ne zmorejo.

Najboljši recept za uspešno starševstvo je torej to, da v prvi vrsti poskrbimo za to, da imamo v odraslem svetu (med partnerji, v starših, bližnjimi prijatelji,…) dovolj opore, da bomo vedno imeli v mislih to, da je dovolj dober starš tisti, ki

-       nikoli ne obupa in vsak dan znova išče načine, kako pokazat tem našim otročičem, da jih imamo neskončno radi in

-       se vedno zaveda odgovornosti, ki jo kot starš nosi do svojih otrok, ki ob nas oblikujejo svojo odraslost

Verjetno nikoli prej ni bilo tako evidentno, kako lahko odgovornost posameznika vpliva na razvoj družbe kot celote. O tem sem razmišljal, ko se vsakič znova na poti v službo ustavim pred po zakonu predpisanem razkuževalnem sredstvu, ki ga najdemo v vsaki večstanovanjski stavbi. Spraševal sem se, koliko ljudi se dejansko vsakič, ko gredo mimo tega razkuževalnika, ustavi in si dejansko razkuži roke?

V prispevku predstavljeni pripomočki in priročnik, so plod študentskega inovativnega projekta z naslovom “Razvoj čustvene in socialne inteligentnosti skozi igro in umetnost” pod idejnim vodstvom dr. Andreje Poljanec in Polone Greif.