Šrcd

        

Živeti

Če hoče naše življenje dobiti pravi izraz in obraz, ga moramo začeti živeti na način, kot bi si želeli. Dostikrat pa sploh ne vemo, kaj bi radi, kaj si želimo ali pa se bojimo začeti živeti na nov način. Ohranjamo stare pristope do samega sebe in drugih, čeprav slutimo ali celo vemo, da to ni to.

Živeti na polno oz. polnovredno je gotovo želja vsakega. Mnogim uspe, nekaterim ne. Pojem sicer ni izmerljiv z naravoslovnimi metodami, a posameznik, ki je zadovoljen in srečen na tem svetu in v svoji kože, že ve.

Preberite več

Dovolj dober starš

»Vzgoja oziroma vzgajanje pomeni namerno delovanje odraslega človeka usmerjeno v drugega (po navadi otroka, mladostnika). Gre za medčloveški odnos, pri čemer se prvi zaveda dosega svojih dejanj v večji meri ali na drugačen način kot drugi v odnosu.«

Sveti gral vsakega starševstva je recept za to, kaj in predvsem kako svojim otrokom zagotoviti takšno podpori, da bodo izpolnili svoj razvojni potencial oziroma z drugimi besedami – postali najboljša verzija sebe. Zgornja definicija izpostavlja predvsem dve dimenziji, za katere menim, da nam lahko pomagajo pri razumevanju kaj je tisto, kar dela naše starševstvo »dovolj dobro.«

Namerno delovanje v drugega

Starševstvo ne sme biti nekaj, kar se dogaja medtem, ko imamo tudi druge načrte v svojem življenju. Starševstvo je vsakodnevna bitka, odločitev, da vsak dan znova najdemo način, kako tem malim »nedonošenčkom« uspemo pokazati, kaj je ta svet v katerega rastemo in jih naučimo s tem svetom upravljati. Na žalost ni enostavnega recepta kako to doseči. Gotovo pa je to, da vztrajnost, potrpežljivost in nenehna želja po tem, da bi našli skupno pot, nehote gradi vez med starši in otroki in daje našim mladim vedeti, da so vredni, pomembni in da je tisto, kar najbolj šteje v življenju ta sposobnost, da se trudimo v vsakem trenutku iskati ravnovesje, mir, umirjenost, ki nam potem pomaga, da sprejemamo prave odločitve - tiste torej, ki so najbolj v skladu z našimi lastnimi prepričanji in torej najbolje, kar premoremo – zase in za svoje bližnje. Kaj ni to eno od bistvenih spoznanj, ki jih vsak starš želi za svojega otroka?

Zavedanje dosega svojih dejanj

Če je za nas odrasle starševstvo privilegij, je za naše otroke preprosto boj za preživetje. »Neuspešno« starševstvo vodi v občutek nemoči, nesposobnosti, krivde… »Neuspešno« otroštvo pa v življenje polno nevarnosti in dvoma v to ali bom sploh zmogel. Odgovornost, ki jo starši nosimo je velika. Zavedanje tega, da naši otroci ob nas gradijo svoj pogled na svet, se ob nas učijo kako imeti rad sebe in druge,… to je največje bogastvo starševstva in hkrati največji izziv. In to težo nosit sam je zelo velik zalogaj, ki ga mnogi ne zmorejo.

Najboljši recept za uspešno starševstvo je torej to, da v prvi vrsti poskrbimo za to, da imamo v odraslem svetu (med partnerji, v starših, bližnjimi prijatelji,…) dovolj opore, da bomo vedno imeli v mislih to, da je dovolj dober starš tisti, ki

-       nikoli ne obupa in vsak dan znova išče načine, kako pokazat tem našim otročičem, da jih imamo neskončno radi in

-       se vedno zaveda odgovornosti, ki jo kot starš nosi do svojih otrok, ki ob nas oblikujejo svojo odraslost

Odgovornost posameznika

Verjetno nikoli prej ni bilo tako evidentno, kako lahko odgovornost posameznika vpliva na razvoj družbe kot celote. O tem sem razmišljal, ko se vsakič znova na poti v službo ustavim pred po zakonu predpisanem razkuževalnem sredstvu, ki ga najdemo v vsaki večstanovanjski stavbi. Spraševal sem se, koliko ljudi se dejansko vsakič, ko gredo mimo tega razkuževalnika, ustavi in si dejansko razkuži roke?

Preberite več

Štorklja 2.0

Star Indijanec se je nekje v Ameriki odpravil čez gore v sosedno vas. Pot, ki zahteva 2 dni hoda. Nekje na sredini poti ga sreča belec z avtomobilom, ustavi in povabi, da ga zapelje. Indijanec vstopi.Po dveh urah vožnje prosi voznika, da ustavi. Vozniku pove, da ne more več z njim nadaljevati poti, ker se premikata prehitro: »Počakati moram svojo dušo, ki je ostala zadaj,« zaključi in izstopi. 


Pred skoraj tremi meseci se nam je pridružila nova družinska članica. Tako zdaj skupaj zaokrožamo štiriperesno deteljico. Prišla je ravno v trenutku, ko sva z ženo lahko malo zadihala: 

  • nič več plenic in »vozičkanja«, 
  • relativna sposobnost kognicije -kar pomeni, da ni potrebno več ugibati, kaj je narobe ali kje boli,
  • v večji meri ujeta rutina prehranjevanja in spanja,
  • večja sproščenost in zaupanje vseh vpletenih v daljšo separacijo, kar je pomenilo tudi malo več časa za naju in najin odnos

In smo spet na začetku.

Kdor trdi, da starševstvo, na trenutke ali obdobja, ni naporno dela nekaj zelo narobe.

Sistemska teorija zagovarja idejo sistemov in podsistemov, ki so neposredno povezani drug z drugim. To pomeni, da sprememba enega izmed podsistemom zaniha celoten sistem, ki se potem mora odzvati na način, da ohrani svojo celovitost. To lahko apliciramo na različne življenjske situacije; nov zaposlen pride v naše podjetje ali ožji delovni tim, izguba družinskega člana, v svetu razglasijo pandemijo in smo vsi primorani ostati doma. Vsaka taka sprememba zahteva od celote odziv in prilagoditve, zato da vsi skupaj spet najdemo pravo ravnovesje.

V knjigi Gaborja Mateja »Telo ne laže«, lahko beremo, v kakšni povezavi sta stres in vzdrževanja naše notranje homogenosti. Če gledamo na naše telo kot popoln sistem, kjer vsaka celica igra svojo vlogo z namenom, da se vzdržuje življenje, potem se stres, ki ga vsak doživlja na svoj – edinstven način – pojavi takrat, kadar organizem zazna grožnjo svojemu obstoju ali blagostanju. Notranje izmenjave, ki so posledice te grožnje vržejo naš organizem iz ravnovesja in telo se od tistega trenutka naprej trudi, da bi v telesu zopet vzpostavil ravnovesje – to pa zahteva od telesa ogromno energije – energije, ki bi jo drugače lahko porabil za boljši metabolizem, boj proti tujkom in izboljšanju imunskega sistema.

V tem oziru je popolnoma razumljivo, da naše telo tudi starševstvo dojema kot grožnjo staremu sozvočju. Nič več brezskrbnih noči, gurmanskih oddihov za dva ali pa samo tega, da se »zabubiš« pod odejo in se za vikend odklopiš od vsega zunaj. Ta naš notranji egoist še ni čisto pripravljen, da bi se odpovedal vsemu ugodju. Vsaka sprememba – tudi in še posebej starševstvo – zahteva svoj čas, da se vsi vpleteni privadimo na novo realnost. Ob tem ne smemo pozabiti tudi na naše najmanjše podsisteme (otroke), ki jih brez razvejanih korenin ta novi veter še bolj zamaje.

Tako smo tudi pri nas danes in do nadaljnjega v fazi »rekalibracije«. In s tem ni nič narobe. Še več. To zavedanje je bistveno, ko govorimo o vsaki spremembi v našem življenju.

Naše telo mora preprosto počakati, da nas duša dohiti.

Očetovstvo v času karantene

Očetovstvo je v teh tednih najbrž pri mnogih osebna tema, ki prinaša veliko radosti in pri mnogih tudi neprijetna občutja – naveličanost, razdražljivost, izčrpanost, tesnobo, napetost in še kaj. Vsakemu očetu se začne, če si le dovoli, odpirati v odnosih z lastnim sinom in hčerko čisto njegova osebna zgodba. Odpirati se mu začne njegov svet.

Preberite več