Kadar je človek zdrav, ne razmišlja vsakodnevno o tem, kako je blagoslovljen, da se mu s telesom in posledicami bolezni ni potrebno ukvarjati. Pravzaprav zdravje sploh ni stvar, o kateri bi (vsaj večina ljudi) zares poglobljeno razmišljala. Kako naše telo deluje, kako se odziva, kaj mu paše in kaj ne – to je nekaj, kar je samoumevno in ne potrebuje dodatne nege. Vsaj tako si mislimo. Kaj pa se zgodi, ko na vrata potrka bolezen? Kaj se v tistem trenutku zgodi s človekom, ki je soočen s situacijo, na katero ni bil pripravljen? Ko se mu zamaje dojemanje sveta in sebe v njem, ko kar naenkrat nič več ni tako kot je bilo doslej?
Terapija je primerna za vsakogar
… Če ste le pripravljeni delati. (pozor: drobni tisk)
Spomnim se svoje prve ure terapije, sploh nemira, ki je naraščal, vse dokler nisem sedela v naslanjaču v terapevtkini sobi, opremljena z najosnovnejšimi informacijami glede poteka terapije in spodbujena, da kaj povem o sebi oziroma kaj me je prineslo. In tako se je začelo: Začela sem govoriti.
Dojenje – darilo za življenje
Psihološki vidiki vzpostavitve in ohranjanja dojenja
O dojenju zadnje čase slišimo kar veliko. Vemo, da je materino mleko popolna hrana za razvijajočega se otroka. Je živa tekočina, ki se po sestavi prilagaja otrokovim potrebam. Je odličen vir beljakovin, maščobe in ogljikovih hidratov, ko pa otrok na primer zboli, je mleko polno protiteles in pomaga, da se otrok bolj učinkovito bori proti bolezni. Kar je pri teh najbolj znanih prednostih dojenja zanimivo pa je to, da govorijo predvsem o fizičnem vidiku dojenja.
Govorimo torej predvsem o podatkih, da mleko vsebuje to in ono sestavino, ki na tak ali drugačen način vpliva na telesno zdravje otroka. Obstaja pa še en vidik dojenja – psihološki. Ta vidik dojenja zajema ogromno različnih tem, tokrat pa bomo spregovorili o psiholoških izzivih, ki mame ovirajo pri vzpostavitvi in ohranjanju dojenja.
Veseli prazniki, žalostna srca
Veseli december je tu. Vse od njegovega začetka že pričakujemo, da si bomo odpočili bodisi od šole, bodisi od dela in se tega veselimo. Mesta in trgi nas že mesec dni poprej pripravljajo na nepopisno veselje prazničnih dni. Trgovine obljubljajo zvrhano mero sreče v obilici popustov, da nas ta sreča ne bi predrago stala. Časopisi, radio, televizija so polni navdušenja in veselja; nestrpno že pričakujemo božič, ki prinaša ljubezen, srečo, mir. Pa je res tako? Včasih se zdi, da se prazniki imenujejo prazniki zato, ker praznijo.
Fantje ne jokajo
Mnogim današnjim moškim je težko izraziti in ubesediti čustva. Mnogi težko razvijejo ranljivost v odnosu in tudi potrebo po pripadnosti je mnogim težko prepoznati ter izraziti. Pri procesu socializacije so bili fantki vzgojeni ali bolje rečeno zdresirani, da so se razvili v posameznike z opisanimi nespretnostmi. Njihova preteklost zaznamuje njihove sedanje odnose.
Prevzeti odgovornost za svoj čustveni svet
Vsak posameznik razvija že v rosnih letih način rokovanja s čustvi in to prinaša v nadaljne odnose. Gre preprosto za fiziologijo in osnovno zakonitost učenja in delovanja naših možganov. Poleg mnogih odnosov pa je zakonski odnos enkraten prostor in poligon, kjer se lahko čustveni odzivi in možgani na novo in funkcionalnejše zmodelirajo. Odvisno je predvsem od posameznika v odnosu.
Vodja sem. Človek sem. Spregledam(o).
Pomladansko jutro z dežjem in nizkimi temperaturami me izzove, da sprejmem naravo v takšni obliki kot »je«. Kot je ZDAJ, ko je sonce za oblaki in ko ozračje bolj napolni mraz kot toplota. Zakaj se ljudje tako pogosto pritožujemo nad vremenom? Morebiti za to, ker nismo navzoči v »zdaj« in nas bolj vodi naš »nezavedni ego«, ki se s tem praktično tudi hrani? Narava je kombinacija vsega. Tako kot; ČLOVEK. Iz leta v leto tudi vse bolj verjamem, da narava v kombinaciji človeške ponižnosti in zavestnega uma kreira in podaja odgovore na številna življenjska vprašanja. Ali znamo razbrati in razumeti sporočilo narave? Ali znamo sprejeti kot »JE«?