Ali sem res s pravim človekom?
Starševstvo je način življenja
S starševstvom se zaključi abstraktno in teoretično spoznavanje Boga. S tem, da priznamo konkretno božje delovanje v nas, se šele začne pravo duhovno življenje (M. Rupnik).
Starševstvo je čudovito poslanstvo in ne le poklic, ki ga razumemo kot dejavnost, ki jo opravljamo v nekem določenem času in jo tudi zaključimo. Starševstvo je način življenja, je eden od organskih temeljev človekovega bivanja v tem svetu. S starševstvom se spremeni naše celotno delovanje, nikoli več ne moremo biti ne-starši. Vse kar delamo, delamo kot starši in ničesar v življenju nikoli več ne moremo storiti izven tega. Prav tako kot ničesar ne moremo storiti drugače kot moški ali kot ženska, z določenim telesom, sposobnostmi in danostmi. Prežeti smo z močjo in duhovno globino tega, da je Bog po nas podaril življenje novemu bitju.
Ali je najin zakon drugačen od zakona najinih staršev?
Kadar se mlada družina ali mlad par odloči živeti pri starših, je vzrok za tako odločitev največkrat ekonomski. Nakup novega stanovanja ali hiše je v današnjih razmerah skoraj nemogoč podvig, ki zahteva finančno sodelovanje vsaj dveh generacij in dolgoletno odrekanje zaradi plačevanja kreditov. Čeprav vsi, vključno s starši mladega para, vemo, da življenje na podstrehi, v kleti ali polovici hiše ni idealna rešitev, je pogosto edina.
Mlad par je zaradi vsega naštetega prisiljen živeti na način, ki ni povsem v skladu z njegovimi pričakovanji in potrebami. Hkrati tako življenje nehote povzroči dodaten pritisk, ki ga ni mogoče vsak dan sproti razrešiti in se o njem pogovoriti. Spodbudi lahko občutek ujetosti, nemoči, frustriranosti in prikrite jeze, ki sčasoma preraste v trajni vir nezadovoljstva in konfliktov. Lahko si mislimo, kaj v takih razmerah pomenijo »dobronamerni« nasveti in manj dobronamerne pripombe staršev, tašč in tastov, bratov in sester, ki največkrat te stiske ne razumejo. Morda se bodo starši, ki jima nudijo streho nad glavo, počutili izkoriščane, čeprav si tega ne bodo priznali.