Terapija je v zahodnem svetu nekaj popolnoma normalnega in širše sprejetega, pri nas pa še vedno velja za tabu in nekaj negativnega …
Terapija je v zahodnem svetu nekaj popolnoma normalnega in širše sprejetega, pa naj si gre za katero od psihoterapij, relacijsko in družinsko ali katero drugo terapijo. Pri nas pa je še vedno nekje globoko zakopan občutek, da je terapija nekaj negativnega, in kot družbeni pojem odpira tabuje, o katerih ne razpravljamo.
Pri svojem delu se najpogosteje srečujem z naslednjimi očitki, predsodki in pripombami proti terapiji.
Ali sem res s pravim človekom?
Starševstvo je način življenja
S starševstvom se zaključi abstraktno in teoretično spoznavanje Boga. S tem, da priznamo konkretno božje delovanje v nas, se šele začne pravo duhovno življenje (M. Rupnik).
Starševstvo je čudovito poslanstvo in ne le poklic, ki ga razumemo kot dejavnost, ki jo opravljamo v nekem določenem času in jo tudi zaključimo. Starševstvo je način življenja, je eden od organskih temeljev človekovega bivanja v tem svetu. S starševstvom se spremeni naše celotno delovanje, nikoli več ne moremo biti ne-starši. Vse kar delamo, delamo kot starši in ničesar v življenju nikoli več ne moremo storiti izven tega. Prav tako kot ničesar ne moremo storiti drugače kot moški ali kot ženska, z določenim telesom, sposobnostmi in danostmi. Prežeti smo z močjo in duhovno globino tega, da je Bog po nas podaril življenje novemu bitju.
Ali je najin zakon drugačen od zakona najinih staršev?
Kadar se mlada družina ali mlad par odloči živeti pri starših, je vzrok za tako odločitev največkrat ekonomski. Nakup novega stanovanja ali hiše je v današnjih razmerah skoraj nemogoč podvig, ki zahteva finančno sodelovanje vsaj dveh generacij in dolgoletno odrekanje zaradi plačevanja kreditov. Čeprav vsi, vključno s starši mladega para, vemo, da življenje na podstrehi, v kleti ali polovici hiše ni idealna rešitev, je pogosto edina.
Mlad par je zaradi vsega naštetega prisiljen živeti na način, ki ni povsem v skladu z njegovimi pričakovanji in potrebami. Hkrati tako življenje nehote povzroči dodaten pritisk, ki ga ni mogoče vsak dan sproti razrešiti in se o njem pogovoriti. Spodbudi lahko občutek ujetosti, nemoči, frustriranosti in prikrite jeze, ki sčasoma preraste v trajni vir nezadovoljstva in konfliktov. Lahko si mislimo, kaj v takih razmerah pomenijo »dobronamerni« nasveti in manj dobronamerne pripombe staršev, tašč in tastov, bratov in sester, ki največkrat te stiske ne razumejo. Morda se bodo starši, ki jima nudijo streho nad glavo, počutili izkoriščane, čeprav si tega ne bodo priznali.
Telesno kaznovanje otroka slabi razvoj lastnega dostojanstva
Telesno kaznovanje otrok ne sodi v obdobje srednjega veka, ampak v vsakdanjik našega stoletja.
Stavki, ki argumentirajo legitimnost tovrstnih aktivnosti pa so pogosto: 'Naši starši so nas tudi in še zdaj vem, da sem si jih zaslužil', 'Če jih faše, si vsaj zapomni in drugič tega ne bo več počel', 'Če mu malo navijem uro, pa že ne bo ves zafrustriran, kot pravjo psihologi', ali 'Jih je prav iskal', 'Me je toliko časa izzival…'.
Za varne in ljubeče odnose je odsotnost tepeža osnovni pogoj. Morda nam je večini to jasno, ko gre za odnose v službi, za partnerski odnos, za odnos do prodajalke, do šoferja, do sosedov… Pri otrocih pa se zazdi, da je to del vzgoje, del socializacije, del postavljanja mej, del usmerjanja v to kaj je prav in kaj ne...
Samostojni otroci
Otrok za svoj zdrav notranji razvoj nujno potrebuje mamo. Brez mame je zgubljen, notranje razklan in neuravnovešen. Ker se otrok v prvih mesecih življenja doživlja z mamo kot eno, se brez nje težko razvija notranje urejeno. V stiku z njo doživlja sebe kot enega, kot celega in kompaktnega. Mama je tista, ki se odziva na njegove potrebe, kar v njem utrjuje občutek sprejetosti in varnosti. To ga vodi v notranjo skladnost. Rečemo lahko, da otrok, ki je z mamo v stiku, lahko razvije zdrav občutek do sebe.
To zlivanje otroka z mamo v njegovem razvoju prekinejo občutja, ki naravno vzniknejo pri otroku na plan in mu omogočijo, da se osamosvaja. Sprva so to občutki stiske, ob ločitvi z mamo, ko ne uzre njenega obraza. Mama, ki to zazna uspe otroka zopet umiriti in v njem utrdi občutek, da na svetu ni sam, da je nekdo z njim.