Kadar se mlada družina ali mlad par odloči živeti pri starših, je vzrok za tako odločitev največkrat ekonomski. Nakup novega stanovanja ali hiše je v današnjih razmerah skoraj nemogoč podvig, ki zahteva finančno sodelovanje vsaj dveh generacij in dolgoletno odrekanje zaradi plačevanja kreditov. Čeprav vsi, vključno s starši mladega para, vemo, da življenje na podstrehi, v kleti ali polovici hiše ni idealna rešitev, je pogosto edina.

Mlad par je zaradi vsega naštetega prisiljen živeti na način, ki ni povsem v skladu z njegovimi pričakovanji in potrebami. Hkrati tako življenje nehote povzroči dodaten pritisk, ki ga ni mogoče vsak dan sproti razrešiti in se o njem pogovoriti. Spodbudi lahko občutek ujetosti, nemoči, frustriranosti in prikrite jeze, ki sčasoma preraste v trajni vir nezadovoljstva in konfliktov. Lahko si mislimo, kaj v takih razmerah pomenijo »dobronamerni« nasveti in manj dobronamerne pripombe staršev, tašč in tastov, bratov in sester, ki največkrat te stiske ne razumejo. Morda se bodo starši, ki jima nudijo streho nad glavo, počutili izkoriščane, čeprav si tega ne bodo priznali.

Telesno kaznovanje otrok ne sodi v obdobje srednjega veka, ampak v vsakdanjik našega stoletja.
Stavki, ki argumentirajo legitimnost tovrstnih aktivnosti pa so pogosto: 'Naši starši so nas tudi in še zdaj vem, da sem si jih zaslužil', 'Če jih faše, si vsaj zapomni in drugič tega ne bo več počel', 'Če mu malo navijem uro, pa že ne bo ves zafrustriran, kot pravjo psihologi', ali 'Jih je prav iskal', 'Me je toliko časa izzival…'.

Za varne in ljubeče odnose je odsotnost tepeža osnovni pogoj. Morda nam je večini to jasno, ko gre za odnose v službi, za partnerski odnos, za odnos do prodajalke, do šoferja, do sosedov… Pri otrocih pa se zazdi, da je to del vzgoje, del socializacije, del postavljanja mej, del usmerjanja v to kaj je prav in kaj ne...

Otrok za svoj zdrav notranji razvoj nujno potrebuje mamo. Brez mame je zgubljen, notranje razklan in neuravnovešen. Ker se otrok v prvih mesecih življenja doživlja z mamo kot eno, se brez nje težko razvija notranje urejeno. V stiku z njo doživlja sebe kot enega, kot celega in kompaktnega. Mama je tista, ki se odziva na njegove potrebe, kar v njem utrjuje občutek sprejetosti in varnosti. To ga vodi v notranjo skladnost. Rečemo lahko, da otrok, ki je z mamo v stiku, lahko razvije zdrav občutek do sebe.

To zlivanje otroka z mamo v njegovem razvoju prekinejo občutja, ki naravno vzniknejo pri otroku na plan in mu omogočijo, da se osamosvaja. Sprva so to občutki stiske, ob ločitvi z mamo, ko ne uzre njenega obraza. Mama, ki to zazna uspe otroka zopet umiriti in v njem utrdi občutek, da na svetu ni sam, da je nekdo z njim.