Zanimivo je, kako je med nami prisotna podoba terapevtskega dela. Terapevt je človek, ki sedi v lepi pisarni v usnjenem stolu. V rokah ima beležnico in si skrbno beleži tegobe, ki pestijo različne kliente. Klienti pa seveda vsi v ležečem položaju na udobnem usnjenem kavču govorijo o problemih s katerimi se dnevno srečujejo. Terapevt sprašuje različna, na prvi pogled še nepovezana vprašanja in ura mine. In vse je ok.
A na žalost ne živimo v filmih in vključiti se v terapijo je daleč od ugodja. Beseda terapija izhaja iz grške besede therapeia, ki pomeni zdravljenje.
V dobesednem prevodu torej psihoterapija pomeni zdravljenje duše. Beseda zdravljenje pa prinaša popolnoma drugo pomensko polje. V grobem predpostavlja bolečino, ki potrebuje nego. Nego, da ne bi ostala brazgotina. Rana, ki je dobro zdravljena, pusti zelo majhno brazgotino. Kot taka ostaja le kot spomin na življenjski poti ... Skrb za naše rane pa od nas zahteva veliko energije in potrpljenja. Vključitev v terapijo je tako v prvi vrsti delo; soočenje z lastno ranljivostjo in strahovi. Pogled v tiste dele sebe, ki bi jih najraje zakopali nekam daleč stran. Vse to z zavedanjem, da se pravo delo prične šele, ko iz terapevtskega prostora odhajamo v svet. Terapija je tako le dober trening pod budnim očesom trenerja. Pravo tekmovanje, maraton, se prične, ko uspemo svojem doživljanju sveta govoriti z drugim. Ko začnemo živeti z lastnim zavedanjem in tudi svojim sopotnikom izrazimo željo po oblikovanju boljšega jutri.
Vsak, ki se torej odloča stopiti na pot soočanja s svojo lastno prihodnostjo, se mora zavedati, da pot k boljšemu življenju ni posebej enostavna. Terapevt nima čarobne palčke s katero bi ob vsakem srečanju odpravil bolečino. Vendar pa ustvari prostor zaupanja in varnosti, kjer se kljub vsem tegobam in bolečinam, ki privrejo na plano, lahko počutiš bolje, saj je ob tebi nekdo, ki te razume, čuti in je tvoj sopotnik v težkih časih. Eden najboljših občutkov na svetu je zagotovo ta, da si lahko ponosen nase, ko si se opogumil in si priznal stisko in bolečino, ter vzel življenje v svoje roke. Lep je občutek, da delaš na sebi z namenom, da bi svojim ljubim in sebi naredil svet lepši.
Morda je že res, da v naših terapevtskih sobah ni fotelja, a ob vlaganju v lastno vrednost, domači fotelj postaja vedno bolj udoben.