Šrcd

        

Telesno kaznovanje otroka slabi razvoj lastnega dostojanstva

nogica

Telesno kaznovanje otrok ne sodi v obdobje srednjega veka, ampak v vsakdanjik našega stoletja.
Stavki, ki argumentirajo legitimnost tovrstnih aktivnosti pa so pogosto: 'Naši starši so nas tudi in še zdaj vem, da sem si jih zaslužil', 'Če jih faše, si vsaj zapomni in drugič tega ne bo več počel', 'Če mu malo navijem uro, pa že ne bo ves zafrustriran, kot pravjo psihologi', ali 'Jih je prav iskal', 'Me je toliko časa izzival…'.

Za varne in ljubeče odnose je odsotnost tepeža osnovni pogoj. Morda nam je večini to jasno, ko gre za odnose v službi, za partnerski odnos, za odnos do prodajalke, do šoferja, do sosedov… Pri otrocih pa se zazdi, da je to del vzgoje, del socializacije, del postavljanja mej, del usmerjanja v to kaj je prav in kaj ne...

Izhajajoč iz otroka je na podlagi vseh spoznanj in izkušenj jasno, da otrok za svoj zdrav notranji razvoj potrebuje odločnost, potrebuje jasne meje, potrebuje doslednost. Vendar telesno kaznovanje tu nima mesta.

Za otrokov razvoj predstavljajo udarci, navite ure, šeškanje, klofute… le oviro na poti k zrelosti, samostojnosti in izgradnji zdravega občutka do sebe in do soljudi. Udarci delujejo v nasprotno smer izgradnje sebe. Sporočilo, ki se zapisuje v otroka je običajno podprto z afekti jeze, terorja, strahu in sramu. In ravno sram z vsem ponižanjem zarisuje v otrokovo notranjost občutja nevrednosti, neprimernosti, nepripadnosti. Udarec nosi sporočilo, da si manj vreden kot drugi, da si grd. Otrokovega duha stre, zlomi in posledično po prepričanju staršev pripelje na 'pravo pot'. Tako bo otrok postal le bolj vzgojen – bolj zdresiran.

Starši se z udarci zavarujejo pred lastnimi občutji nemoči. So zadnji korak v lastni spirali besa in nemoči. Tako pride do sramotnih dejanj, katere nekateri starši obžalujejo, drugi pa pravijo, da si jih je 'zaslužil'.
Udarci iz ljubezni ne obstajajo. Takih ni. Obstajajo udarci iz nemoči, iz besa, iz jeze, iz nevzdržnih notranjih stanj napetosti, ki jih starši niso sposobni zregulirati. Starši ki ne morejo umiriti sebe, se zatečejo k fizičnemu obračunu.

Ker nasilje rodi nasilje bo otrok, ki je deležen udarcev, postal nasilen do drugih doma, v vrtcu, v šoli, ali pa bo postal nasilen do sebe. Slednje je socialno najbolj sprejemljivo, zato se mnogi potolčeni otroci zatečejo k slednjemu. Tako ranijo sebe na mnoge načine, kar lahko pride na plan šele v puberteti.
Fizično kaznovanje nikoli ni ustrezen način postavljanja mej in nasploh usmerjanja otrokovega vedenja. Na odnose otrok – starš deluje v smeri nezaupanja in neiskrenosti. Otrokovemu notranjemu svetu je v škodo in ne korist. Vsak otrok je vreden sočutja in potrebuje ohrabritev ter potrditev, da je v redu, da je dober, zaželjen, hoten in da ga imamo starši neizmerno radi. S tepežem mu tega ne moremo dati.

Delujmo v smeri osebne rasti in prevzemimo odgovornost za težka čutenja, ki se nam prebujajo v odnosu do otroka in jih nehajmo usmerjati v njegovo notranjost. Pri postavljanju mej bodimo vztrajni. Otrok bo navsezadnje vedno sledil staršu, saj smo starši ne glede na vse za otroke primarni zgled, četudi nismo idealni. Če znamo ustaviti svojo roko vsekakor boljši.

Ključne besede: Vzgoja otrok