Zdravi odnosi so zelo dinamični in izzivalni. Zanje sta značilni odprta drža in ranljivost v nasprotju z obrambno in vase zaprto držo. Obrambna drža ima v tri glavne oblike: odpor (zavračanje odziva), izogibanje odnosu in trma. Posameznik, ki je odprt, pa življenje vidi kot izziv in kot edinstveno priložnost za iskanje osebnega smisla, temelja in vere. Tak posameznik ne sledi klišejem in zunanjim pravilom, ampak je pripravljen tvegati in bo želel stalno poglabljati svoje odnose. Zaprt posameznik pa se bo bal vsake spremembe, zatekal se bo k tvojim pravilom in klišejem ter bežal pred osebno odgovornostjo. Kateri so torej temelji zdravega odnosa?
1: Iskrenost in integriteta. Pokazati se tak, kot si
Pomembna lastnost vrednostnega sistema iskrenih ljudi je nesprejemanje neskladja med lastnimi besedami in dejanji. Tak posameznik se bo drugim kazal tak, kot je, kar pa pomeni, da je nekoč moral iti dovolj globoko vase, da je sploh ugotovil, kakšen in kdo je. To pa nadalje pomeni, da je moral sprejeti tudi neprijetne dele sebe, se z njimi soočiti in jih priznati. Osebe, ki imajo določeno stopnjo integritete, sebe ne bodo sovražile zaradi svojih pomanjkljivosti, ampak bodo postopno delale na teh področjih, da bi lahko sprejele svoje omejitve in navezale odnose z drugimi ljudmi prav v teh omejitvah ter se naučile prositi ljudi za pomoč. Največje je nezadovoljstvo prav med partnerji, kjer besedna in nebesedna raven odnosov močno odstopata druga od druge. To odstopanje namreč pomeni, da nobeden izmed partnerjev ni v stiku s seboj, kar povzroči popolnoma nepredvidljive obrate, nenapovedane odhode, nasilne reakcije in naredi odnos nepredvidljiv in nevaren. Odnosi, ki temeljijo na taki “dvojni vezi”, ponavadi razpadejo.
2: Spoštovanje drugega, svoboda
Veselimo se drugačnosti partnerja. V pravem ljubečem odnosu partnerja prepoznata, da so motivi, želje in hrepenenja drugega enako pomembni kot njegovi. Zato tudi svoboda enega izmed partnerjev ne izključuje svobode drugega. Ljubezen je sposobnost veseliti se drugačnosti drugega in jo podpirati. Posamezniki, ki so razvili svojo lastno identiteto, se veselijo drugačnosti partnerja, in to drugačnost doživljajo kot obogatitev odnosa. Svoboda v odnosu pomeni, da sta partnerja lahko tako ranljiva drug pred drugim, da se povežeta v temeljnih čutenjih in zato lahko podpirata različnost drugega ter se ne prilagajata drug drugemu. Pogoj za tak odnos pa je seveda zvestoba. Šele ko sta se oba svobodno sposobna odločiti za ta odnos v polnosti, lahko začneta graditi bogastvo intime. Nemogoče je namreč zgraditi trden odnos, če se partnerja v odnosu ravnata samo glede na to, kaj naredi ali česa ne naredi drugi. “Če boš ti naredila ..., bom zvest, sicer pa ne.” Taki stavki kažejo na popolno nezrelost tistega, ki jih izreka. Zvestoba, odločitev za odnos in posameznikova identiteta nikoli ne morejo biti odvisni od drugega. Pomanjkanje neodvisnosti in samostojnosti se pri partnerjih kaže v tem, kako pretirana in nerealna so pričakovanja, ki jih imata drug do drugega. Drugi seveda nikoli ne more napolniti praznine, ki jo nekdo čuti v sebi. Nikoli ne more nadomestiti varnosti, ki jo je ta oseba pogrešala kot otrok, lahko pa jo sliši v njeni stiski in bolečini in je v teh čutenjih, kakor pravimo, ob njej. Veliko ljudi verjame, da si bodo s tem, ko se bodo podredili dominantnemu partnerju in mu prepustili svojo individualnost, zagotovili večno varnost in pripadnost. Po drugi strani bo to neravnotežje utrjevalo dominantnega partnerja v njegovih iluzornih pričakovanjih in ga napolnilo z občutkom, da nadzira odnos in da je v odnosu do življenja neranljiv. Ko se vzpostavi taka dinamika odnosa, se možnost za enakovreden, spontan, pristen in prijateljski odnos izrazito zmanjša.
3: Empatija in razumevanje drugega
Sprejeti drugega takega, kakršen je, in se o tem pogovarjatiTemelj zaupnega odnosa je sposobnost empatije oziroma pristnega sočutja do drugega. Biti sposoben vživljanja v drugega pomeni razviti sposobnost razumeti in sprejeti drugega takega, kakršen je, ter hkrati ohraniti odprt dialog o podobnostih in različnostih čustvovanja in dojemanja sveta, drugega in sebe. Sposobnost sočutja se razvije pri otroku, če so starši sposobni slišati njegove potrebe in želje ter ga razumejo v njegovem čutenju. Če je bil ta odnos poln nerazumevanja, bo otrok odrasel tako, da bo tudi kasneje kot odrasel težko razumel svoje potrebe in želje ter čustva, pa tudi čustva, želje in potrebe drugih. Svet si bo predstavljal popačeno, v skladu s popačeno sliko sebe, ki jo je dobil ob starših. Ta popačenost se bo v zakonu pokazala kot iracionalna pričakovanja do partnerja in popačeno dojemanje partnerja, ki bo bolj v skladu s posameznikovo predstavo o starših kot z realnimi značilnostmi partnerja.
4: Odsotnost manipulacije, nadzorovanja in ustrahovanja, partnerja ne poskušamo držati v šahu
Naslednja značilnost zdravega odnosa je odsotnost slehernega fizičnega, spolnega in čustvenega nasilja, ustrahovanja, manipulacije ter nadzorovanja. Manipulacija v odnosih je zelo raznovrstna, kot npr.: odkrito odvisniško vedenje, čustveni zlomi, kaznovanje drugega s tišino ali nadvlada partnerja s pomočjo verbalnega ali fizičnega nasilja. Nekateri ljudje manipulirajo tudi s pomočjo selektivnega dajanja informacij, ko namenoma izpuščajo pomembne detajle. Veliko je tudi manipulacij s pomočjo igre moči, ko partner s svojo pasivnostjo, navidezno nemočjo in pasivno agresivnostjo drugega drži v šahu.
5: Zvestoba, fizična privlačnost
Spolnost je vedno svobodna odločitev obeh. Nežna čustva med partnerji, odkrito besedno in telesno izražanje naklonjenosti do drugega so pozitivna znamenja odnosa in predstavljajo pozitivno prognozo za razvoj trajnega in zrelega odnosa. Izmenjava globokih čustev med partnerjema je značilna za odnose, v katerih telesna privlačnost in spolnost, bodisi zaradi telesnih ali drugih ovir, nista osrednji vsebini odnosa. V teh odnosih nežnost in čustven stik pomagata ohraniti izvorno bližino in povezanost med partnerjema. Spolnost v zdravem odnosu predstavlja del odnosa, dar, ki pa ni prisila niti ni najpomembnejši del odnosa in je vedno svobodna odločitev obeh. Na koncu moramo ponoviti, da vse omenjene značilnosti zdravega odnosa pomenijo v prvi vrsti stalno izzivanje nezavedne samopodobe obeh partnerjev in postopno spoznavanje te samopodobe. Teh lastnosti se zato ne da naučiti zunaj odnosa pa tudi ne s kako vedenjsko ali kognitivno tehniko. Šele aktivno in odgovorno življenje v trajnem odnosu je zadostna podlaga za postopno sprejemanje nas samih in naše samopodobe, ki prav prek tega procesa postaja drugačna in postaja bolj pravi odsev nas samih ter naše temeljne poklicanosti k sprejemanju in dajanju ljubezni.