Pred prihajajočimi velikonočnimi prazniki se zdi, da bolj kot veselje in upanje med nami ponovno naraščata slaba volja in strah. Kar težko, če že ne nespodobno, je s polnim srcem in sproščenostjo zaželeti vesele praznike, saj večina doživlja, kot da veselja ne more biti dokler ne popusti krč, v katerem smo se znašli ob epidemiji.
Že drugo leto zapored preživljamo pomlad in vse kar ta prinaša, v negotovosti povezani z virusom, karanteno, šolanjem in delom na daljavo, strahom pred okužbami in smrtjo. Vrtimo se v občutku nemoči in razmišljanju, da naša življenja vodijo odločitve drugih in mi sami ne moremo ničesar storiti.
Zato nas še toliko bolj letos nagovarja misel p. Marka I. Rupnika, da velika noč nosi v sebi sporočilo, da nič od tega, kar živimo v ljubezni, ne bo ostalo mrtvo v grobu. To zavedanje lahko popolnoma obrne našo perspektivo; iz obupa in razočaranja nam namreč odpre pogled k upanju in veselju. In k veri v to, da ne glede na to, v kako težkih odnosih ali situacijah živimo, bo vse tisto lepo, kar vlagamo v čustveni stik in ljubeč odnos, ostalo. Ni nam treba več žalovati ali tarnati, da je naš trud zaman, da ga nihče ne vidi, ne ceni, da itak vse uniči čas ali virus ali kak drug sovražnik. Ne, nismo žrtve, nismo sirote, pač pa »gospodje«, ker verjamemo v dobroto, ljubezen, naklonjenost drug do drugega ter vse to lahko tudi živimo. Izkazana ljubezen se integrira v naše vsakdanje odnose; to je naš odtis v svet, ki je lahko prav zaradi zavestne odločitve vsakega od nas, za kanček boljši.
Ne samo vera, tudi sodobna znanstvena spoznanja s področja navezanosti, nevroznanosti ter razvoja notranje čustvene stabilnosti vedno znova potrjujejo, da so naklonjenost, sprejemanje in empatija v odnosih temeljni gradniki čustveno varnih vezi, ki jih potrebujemo odrasli, še toliko bolj pa otroci, katerih zdrav psihosocialni razvoj je skorajda v celoti odvisen od odgovorne skrbi in naklonjenosti staršev in ostalih odraslih, vključenih v njihovo življenje. Vsakič, ko odrasel začuti stisko otroka, se sočutno odzove, otroka pomiri in mu ponudi pomoč, položi drobec k izgrajevanju otrokove zdrave samopodobe ter mu da izkušnjo, da se lahko še tako težka situacija reši, če imaš ob sebi ljudi, ki te imajo radi. S tako popotnico bo tudi ta otrok, ko odraste, ustvarjal okrog sebe mrežo varnih in prijaznih odnosov, s čimer bo ljubezen, ki jo je kot otrok prejel, živela naprej.
Praznik vstajenja med drugim tako prinaša veselje ob tem, da je vsak od nas pomemben in da je še tako drobceno dejanje ljubezni, ki ga naredimo, dragoceno in ne bo nikdar izginilo. Prav zato lahko kljub teži situacije v kateri smo, vztrajamo v (četudi drobnih) gestah pozornosti, ohranjamo upanje ter drug drugemu prinašamo radost!