Katere etične dileme se ustvarjajo pri fenomenu sodobnega surogatstva? Sodobno surogatstvo ali nadomestno materinstvo je oblika pomoči, kjer ženska zanosi z namenom, da donosi in rodi otroka za nekoga drugega. Pri tem poznamo tradicionalno surogatstvo, kar pomeni, da je surogatna mati hkrati tudi biološka mati in gestacijsko surogatsvo, pri čemur surogatna mati ni genetsko povezana z otrokom. Surogatsvo pozna še delitev glede na prejem plačila na komercialno surogatstvo, pri katerem surogatna mati prejme plačila za opravljeno storitev in altruistično surogatsvo, ko surogatna mati razen povračila stroškov ne prejme dodatnega plačila. Marsikdo bi lahko rekel, da je surogatsvo rešitev za neplodnost, vendar se ob naraščajoči praksi surogatstva pojavlja in ustvarja tudi vse več etičnih dilem.
Etična dilema je že v tem, da se pri fenomenu surogatstva pojavi vprašanje: »Kdo je mati?« Rimsko pravo trdi: »Mater semper certa est.«. Prevedeno: »Mati je vedno poznana.« ali malo drugače: »Mati je tista, ki otroka rodi.«. V primeru surogatstva, pa ta trditev nima več veljave.
Surogatstvo ali nadomestno materinstvo namreč zamaje institucije (kdo je mati, kdo je oče, kaj je družina), fragmentira materinstvo in v reprodukcijo vključi tretjo in četrto osebo, vzpostavi pogodbeni odnos in s tem asimilira zasebna razmerja javnim. (Sobočan 2009, 171). Oploditve z biomedicinsko pomočjo ustvarjajo vsaj pet novih kategorij - genetsko mamo (ki omogoči žensko spolno celico), gestacijsko oz. biološko mamo (ki donosi otroka in so ji včasih rekli nadomestna mama), socialno (formalno) mamo (ki skrbi za otroka), genetskega očeta in socialnega (formalnega) očeta. (Urh, 2009, 111). Kdo ima kakšne pravice in dolžnosti rešujejo s pogodbo, ki se podpisuje preden se postopek surogatstva začne. Vendar kljub vsemu prihaja do nepredvidljivih situacij, kar rešujejo sodno in v podobnih primerih razsodijo zelo različno, predvsem glede na zakonodajo tiste države. Tako bodo ponekod surogatni materi, ki si po rojstvu otroka premisli in ga ne želi oddati, otroka odvzeli, drugje pa ima vso pravico do otroka, ki ga je rodila. To je tudi eden od razlogov, zakaj se naročitelji odločajo za surogatno mater iz tretjega sveta, saj na primer v Indiji, surogatna mati nima nobenih zakonskih in starševskih pravic do otroka. Vendar, a ni etično sporno odvzeti ženski otroka, ki ga je rodila, čeprav je vnaprej podpisala, da ga bo oddala, ne glede na to ali je genetsko povezana z otrokom ali ne? Mislim, da bi morala imeti v takih in podobnih primerih vsaka ženska pravico, da si premisli in otroka obdrži.
So pa tudi primeri, ko si premislijo naročitelji oziroma starši, ki naj bi prejeli otroka, kaj pa v takih primerih? Kdo je dolžan prevzeti skrb nad tem otrokom? Kako so zavarovane surogatne matere v takih primerih? Kako pa ravnati v primeru, da surogatna mati namesto enega otroka nosi dva ali tri otroke? Kako ravnati v primeru, če se otrok rodi z neozdravljivo boleznijo? To so situacije, ki odpirajo vedno nove etične dileme in se rešujejo na sodišču.
V primeru surogatstva v Indiji ali v državah v razvoju, se odpirajo še druge etične dileme, kot je izkoriščanje žensk oziroma ženskih teles za reprodukcijo. Surogatne matere v Indiji za zelo majhno plačilo v primerjavi s tveganostjo, celo nosečnost preživijo na kliniki, pod stalnim nadzorom, da ne bi šlo kaj narobe. V primeru, da pride do spontanega splava ne dobijo nič. Vendar se Indijke v večini primerov same odločajo za surogatstvo, predvsem z namenom, da finančno pomagajo svoji družini, nemalokrat, da preživijo svojo družino ali omogočijo svojemu otroku šolanje itd.
Tukaj se srečamo z zelo različnimi moralno – etničnimi vidiki zaradi katerih se je težko postaviti na eno ali drugo stran. Tudi v feminizmu se pojavita dva poglavitna toka glede tega vprašanja. Nekaterim nadomestno materinstvo pomeni komodifikacijo ženske reproduktivne moči (nadomestne matere kot plačane roditeljice, celo prostitutke) in paternalistično kontrolo nad ženskimi telesi, druge pa zagovarjajo pravico do izbire in potencial nadomestnega materinstva, da spremeni odnose med spoloma in okrepi ženske, da uporabljajo svoje reprodukcijske zmožnosti, kakor želijo (Sobočan 2009, 172).
Spet drugi argumenti proti nadomestnemu materinstvu so še, da nadomestno materinstvo komodificira otroke in odraža in krepi razne druge hierarhije, oblikuje vprašanje glede etičnih principov avtonomije, spoštovanja, zaščite ranljivih in odgovornosti, krepi tradicionalno obliko družine z reproduciranjem pomena genetskih vezi med starši in otroki, omogoči, da imajo otroke tudi homoseksualni pari in samske osebe, družino premakne na področje tržišča, ko osebe stopajo v komercialno izmenjavo, še zlasti, če je impliciran »nakup« otroka namesto izmenjave »daru« (Urh 2009, 114).
Nekateri vidijo rešitev v altruističnem surogatstvu, saj odpira manj etičnih dilem, ker naj bi šlo predvsem za pomoč surogatne matere neplodnim osebam. Vsekakor se pri altruističnemu surogatstvu izognemo etičnim dilemam kot je izkoriščanje žensk v reproduktivne namene in trgovanje z otroki. Močan argument za altruistično surogatstvo je lahko tudi psihična poškodba ali prizadetost otroka ob primeru, da izve, da je bila njegova roditeljica plačana, da ga rodi. Tukaj pa se tudi poraja vprašanje ali otroku sploh povedati, na kakšen način se je rodil. Večina socialnih ali formalnih staršev o tem ne govori nikomur. Po eni strani iz strahu, da ne bi škodovali otroku, po drugi pa ker je surogatstvo v mnogih državah še zelo stigmatizirano.
Raziskave Erica Blytha navajajo nekaj najpogostejših razlogov, zaradi katerih starši otroku ne povedo, da so bili oplojeni s spolno celico tretje osebe. Molk je lahko tudi posledica nasvetov zdravnikov. Včasih je starše strah pred stigmo zaradi očetovih oploditvenih težav in pred tem, da bi se otrok odmaknil od staršev, če bi vedel, da niso biološki. Starše je lahko strah pred poslabšanjem odnosov s sorodniki in tem, da bi razkritje negativno vplivalo na otrokovo samopodobo. Poleg tega molk kaže stisko staršev, ker ne morejo odgovoriti na vprašanja o anonimnem darovalcu in ne vedo, kako otrokom to povedati. Včasih pa jih je strah, da bi okolica otroka in družino stigmatizirala (Zaviršek 2012, 50).
Ne glede na vse, se mi skozi celotno razmišljanje o surogatstvu postavlja širše vprašanje: Ali je otrok res pravica vsakega odraslega človeka? Ali drugače: ima vsak človek pravico, da ima otroka? Tudi zakon govori o pravici do otrok. Torej ima tudi po zakonu vsak človek pravico, da ima otroka. Kljub vsemu se mi zdi nesprejemljivo, da otroka izenačimo s temeljno človeško pravico. Da je otrok pravica vsakega človeka. Ne, otrok ne more biti le pravica, ampak je veliko več, je dar, dar življenja. Dar, ki ga lahko sprejmemo le z največjo hvaležnostjo v kolikor nam je dan. In ko otrok postane dar in ne pravica, surogatstvo in vse ostale reproduktivne tehnologije izgubijo ves pomen.
LITERATURA:
Sobočan, Ana Marija. 2009. recenzija – Surrogate Motherhood: International Perspectives. Socialno delo (Ljubljana) 48 (1): 171 – 174.
Urh, Špela. 2009. Nove tehnologije – stare ideologije: oploditev z biomedicinsko pomočjo. Socialno delo (Ljubjana) 48 (1): 111.
Zaviršek, Darja. 2009. Reproduktivna medicina in socialno delo – Med moderno tehnologijo in etičnimi dilemami. Socialno delo 51: 39 – 54.