Šrcd

        

A me ti sploh slišiš?

Kako iz črnega v zeleno.

 Živimo v zelo čudnem svetu. Vse staro kaže na to, da bi bil potreben nek razmislek o tem, kako naprej. Tisto novo je še nekje daleč, sedanjost pa nas dela zelo pasivne. Kako težko je iskati in najti tisto pozitivno, ki je danes še tako potrebno. In tudi čas nam ne pomaga. Mi ljudje s tem, ko se zavestno odločimo, da bomo nekaj spremenili, spreminjamo ta svet.

In če imamo že v času debelih krav težave s tem, da se res slišimo, potem to postane še toliko bolj očitno danes, ko je potrebno pomisliti na vsak korak, ki ga naredimo in praktično več, kot poslušati drug drugega, sploh ne moremo/smemo (seveda po tem, ko se naveličamo lučk in brnenja pametnih pripomočkov). Smo kot v začetku kakšne pravljice, ko čakamo končno nekoga, ki bo stvari spet postavil na svoje mesto.

In ta »slišati se« je postala tudi aktualna tema na družbenem področju.

V svojem poklicu sem nenehno v stiku z ljudmi. Ob njih poslušam in opazujem, kako drug drugemu pošiljajo različna sporočila. Vedno znova ugotavljam koliko energije ljudje vložimo v to, da bi svojim bližnjim posredovali naše sporočilo. Govorimo in govorimo, a nikakor ne pridemo do tistega občutka, da nas naš bližnji sliši, razume. In potem začnemo z različnimi strategijami –

  • eni govorijo in ko ne gre postajajo v tem vedno bolj glasni, dokler ne začnejo kričati,

  • drugi na tej poti obupajo, se umikajo v delavnice, službe, pred računalnike,

  • tretji raje kaj spijejo ali pokadijo.

Vsak globoko v sebi z občutkom, da me drugi sploh ne razumejo in ne slišijo v mojih potrebah.

Težko je biti odrasel v tem obdobju, še težje pa je bit otrok ali najstnik, ki smo jim mi odrasli izbrani za to, da ob nas gradijo svojo odraslost. Ta nemir, ki ga vsi danes čutimo, je v naših mladih še bolj potenciran, saj je nemir neko običajno stanje za najstnika že v »normalnem« svetu. In z nemirom pride stiska (ali obratno) in ob tem ogromno ene zmede. Tako kot mi danes v tem družbenem eksperimentu iščemo odgovore na vprašanja, tudi najstniki vsak dan v odraslem svetu iščejo z različnimi strategijami:

  • eni govorijo in ko ne gre postajajo v tem vedno bolj glasni, dokler ne začnejo kričati,

  • drugi na tej poti obupajo, se umikajo v svoje sobe, sumljivo družbo, sami vase ali pred računalnike,

  • tretji raje kaj spijejo ali pokadijo;

Ali kot starši – edini odgovorni za življenja našim mladih, naredimo dovolj za to, da bi slišali mlade v njihovi bolečini? Lahko preslišimo kritike na naš račun in v teh kritikah prepoznamo močno potrebo po stiku, po tem, da vsak (še posebej pa mladostnik) svojo bolečino izraža na edini način, ki mu omogoča da z bolečino (pre)živi? Ali lahko na neki točki preverimo, če se sploh slišimo?

Ja to je to. V tem ponorelem svetu vsi potrebujemo očeta ali pa mamo, ki bi nas namesto tega kaj vse počnemo narobe in kje vse smo neuspešni in neodgovorni, slišal v tem, da je morda to vse, kar v danem vzdušju zmorem. To mi bo pomagalo, da najprej sam pridem v stik s sabo in svojo stisko in potem z vsemi, s katerimi si delimo ta lep svet.

 

 

Ključne besede: čustvena inteligenca